Michelle McNamara: I'll Be Gone in the Dark

Srh vzbujajoča resnična zgodba o iskanju zamaskiranega posiljevalca in morilca, zaradi katerega Kalifornija ni poznala miru.

Avtor: Michelle McNamara

Naslov: I'll Be Gone in the Dark

Leto izdaje: 2018

Založba: HarperCollins Publishing

Št. strani: 328

ISBN: 978-0-571-34514-4

Žanr: True Crime

Goodreads

Naj začnem s tem, da povem, da redko berem kriminalke in nikoli grozljivk. Ne vem, katero kombinacijo števil moram izbrati, da na televiziji najdem kanal z „true crime“ zgodbami. Moj edini kontakt z njimi je podcast, ki se imenuje My Favorite Murder, v katerem si dve prijateljici Karen in Georgia tedensko pripovedujeta zgodbe o nerešenih ali rešenih primerih. To počneta na okusno komičen način. Če sem odkrita, sem kar malo obsedena z temi podcastom. Tu sem se tudi prvič srečala z serijskim morilcem in posiljevelcem, ki mu je Michelle McNamara nadela nadimek Gloden Satate Killer.

Michelle McNamera je bila ameriška scenaristka malo obsedena z nerešenimi primeri, o katerih je pisala na blogu True Crime Diary. Leta je posvetila iskanju moškega, ki je med 70ih in 80it vlamljal in posilil več kot 50 žensk. V tem času je bil poznan pod imenom East Area Repist (EAR). Nato je za svoje tarče začel izbirati pare. Moškega je zvezal, žensko posilil. S časoma je posilstvu sledil umor. Poznan je bil pod psevdonimom Original Night Stalker (ONS).

I need to see his face.
He loses his power when we know his face. (str. 46)

To zakomlicirano, težko in bolečo zgodbo je težko povzeli v le nekaj stavkih. A Michellina knjiga se ukvarja z moškim, ki mu sama nadela psevdonim Golden State Killer in tako javnost ponovno opozori na serijo nerešenih zločinov.

Pripoved je prežeta z osebnimi motivi in zgodbami. Slikovito pripovedovanje nam da občutek za čas, kraj in splošno vzdušje v skupnosti po katerih je pustošil storilec. Nekateri deli so opisani skozi oči žrtve ali preiskovalca. Spet drugi skozi oči avtorice. Tako izvemo njene osebne vzgibe za raziskovanje, pristope in vpliv, ki jih ima zamaskiran storilec nanjo. Pripoved ni podana v kronološkem zaporedju.

Ker je Michelle tragično preminila 2016, sta knjigo iz zapiskov in člankov dokončala njen mož Patton Oswald in Paul Haynes. Zato se način pisanja v določenih delih razlikuje. Deli knjige, ki so povzeti po njenih člankih ali sestavljeni iz osnutkov, so kot taki označeni. Le ugibamo lahko, kakšna bi bila knjiga kot celota, če bi jo Michelle lahko dokončala sama.

Primer Golden State Killer dobro prikaže razvoj znanosti in metod raziskovana. Spoznanje, da za vsemi zločini stoji en storilec, je omogočila in potrdila šele DNA analiza. Pripis vseh teh zločinov Josephu Jamesu DeAngelu aprila 2018 pa uporaba spletnih DNA baz, ki je povezana z mnogimi razpravami.

There's always a question of what to call an unknown perpetrator in police reports. The choice is often „the suspect“, occasionally „the offender“, or sometimes simply „the man“. Whoever wrote the Danville reports elected to use a term that was stark and unambiguous in its charge, its tone of reproach as if a finger were pointing from the very page. The term affected me the moment I read it. It became my privet shorthand for the EAR, the simple term I returned to when I lay awake at three a.m. cycling through a hoarder's collection of murky half clues in indistinct facial features. I admired the plainness of its unblinking claim.
The responsible. (str. 226)

Knjigo sem brala le podnevi, če je bilo le mogoče v prisotnosti druge osebe in moram priznati, da sem se prepotena prebudila iz sanj mesec po tem, ko sem knjigo dokončala. Sanjala sem, da me opazuje izza kavča sredi noči, ko sem zaspala na kavču osvetljena z televizijsko svetlobo.

Ali ste že zbrali pogum in prebrali knjigo I'll Be Gone in the Dark? Kakšno je vaše mnenje?

Prijetno branje,

Pina

Lucinda Riley: The Girl on the Cliff

Družinska saga o ljubezni, pogumu, človeški naravi in napakah.

Avtor: Lucinda Riley

Naslov: The Girl in the Cliff/Das Mädchen auf den Klippen

Prevajalec: Sonja Hauser

Leto izdaje: 2011/2012

Založba: Goldmann

Št. strani: 445

ISBN: 978-3-442-47789-0

Žanr: roman

Goodreads

Granie Rayn iz New Yorka pobegne nazaj na rodno Irsko. Nekega dne med sprehodom na vrhu klifa sreča deklico Auroro, za katero po spletu dogodkov začne skrbeti in jo takoj vzljubi. A zgodbi obeh družin že generacije povezuje skrivnost.

Usmerila je pogled na morje. Bilo je mirno, speča pošast, ki se lahko vsak trenutek prebudi in povzroči kaos.
Ko se je Grenie odpravila proti domu, je premišljevala, če to velja tudi za moškega, ki ga je pravkar spoznala.

V knjigi The Girl on the Cliff pravzaprav beremo o zgodbi dveh družin, ki sta že več generacij med seboj tesno prepleteni. Dele zgodb povezuje Aurorino pripovedovanje, ki je prav tako skrivnostno in polno namigov, kot pripoved drugih oseb. Pripovedovanje se deli na sedanjost in preteklost. Pripoveduje več oseb, a so njihovi glasovi lahko ločljivi in med seboj zelo raznoliki. Ker je zgodba polna preobratov in skrivnosti, bralec nikoli ne ve, kaj se bo zgodilo ter kaj se skriva v preteklosti. Kar nekaj preobratov in skrivnosti me je presenetilo in razžalostilo.

Po mojem mnenju to ni vesela zgodba s srečnim koncem. To je žalostna zgodba o usodi obeh družin, ki se zelo hitro odvija pred bralčevimi očmi. Je pa vsekakor zanimiva in nepredvidljiva. Presenetljivo mi je bil najbolj všeč del zgodbe, ki se dogaja malo pred, med ter po 1. svetovni vojni.

Začenjam razumeti, kako lahko iz bolečine črpamo moč in modrost, ter da prav tako spada k življenju, kot sreča in zadovoljstvo. Vse vsebuje naravno ravnovesje. Kako naj človek ve, , da je srečen, če včasih ni žalosten? In kako naj se počuti zdravega, če ni tu in tam bolan?

Zelo težko vam povem kaj več o tej knjigi, ne da bi razkrila preveč. Vsekakor jo je potrebo brati lepo po vrsti in ne polistati naprej. Če so vam všeč družinske sage, polne zapletov in skrivnosti, je to knjiga za vas. Če vas po koncu branja zanima še kaj o časovnem obdobju ali tematikah, ki jih zajema knjiga, je pisateljica na koncu sestavila še seznam literature.

Ali ste prebrali kakšno knjigo Lucinde Riley? Jaz imam na polici še The Lavender Garden.

Prijetno branje,

Pina

Opomba: Knjigo sem prebrala v nemškem jeziku. Navedeni citati jo moj prevod po nemškem prevodu.

Sarah J. Maas: A Court of Thorns and Roses (serija)

Ta sestavek bo slavospev prvim trem delom serije A Court of Throns and Roses, ki me je v preteklem letu zelo navdušila.

A Court of Thorns and Roses (2015)

Feyre v gozdu ubije volka. Ko vrata majhne razmajane koče podre velik strašen volk, mora Feyre odslužiti kazen, saj je ubila vilina. Vse stare pripovedke so resnične. Kako se bo preprosto dekle, ki je polno dvomov o sebi, znašlo, med na prvi pogled popolnimi bitji. Ali ji bo uspelo zlomiti stari urok?

Here were the creatures of the blood-filled legents, the ones that slipped through the wall to torment and slaughter mortals. The ones I would have been glad to kill that day in the snowy woods.

A Court of Mist and Fury (2016)

V srditem spopadu za svoje življenje in življenje najdražjih, je Feyre izgubila del sebe. Sedaj se mora ponovno najti ter na novo prepoznati sovražnike in prijatelje. Ali bo zopet našla sebe ter rešila človeški svet pred propadom?

Be glade of your kuman heart, Feyre. Pity those who don't feel anything at all.

A Court of Wings and Ruin (2017)

Končna bitka z Hybrionom je pred nami. Kdo se bo postavil na katero stran ter kakšna bo cena uspeha?

“Only you can decide what breaks you, Cursebreaker."

V prvem delu sem opazila še največ pravljičnih elementov in vzporednic. V vsaki knjigi naletimo na veliko število novih nastopajočih, a so v zgodbo vpeljane na tak način, da sem si hitro zapomnila, kdo je kdo ter kakšno vlogo igra.

Z vsako knjigo sem se bolj poglobila in vzljubila magičen svet, v ustroj katerega, zaradi dobrega pisanja, nisem nikoli podvomila. Tudi glavne protagoniste sem zelo vzljubila. Všeč mi je, da niso enoplastni, da imajo svoje napake, zgodovino, ki jih zaznamuje in se tekom zgodbe razvijajo.

Ob izidu knjig, sem na Youtubu slišala veliko dobrega o tej seriji. Dokončno pa me je o njej prepričala Nejina objava na njenem blogu Pesem ptic. Tudi ti si jo preberi tukaj in se pridruži klubu oboževalk teh knjig.

Prvi dve knjigi sem prebrala neposredno eno za drugo. Tako se je zgodba obeh stkala v celoto, ker mi je zelo všeč. Tudi s tretjo knjigo nisem dolgo odlašala, saj nisem želela izgubiti zanimanja in povezanosti z protagonisti. Res sem vesela, da nisem odlašala, kot pri kaki drugi seriji. Sedaj pa nestrpno pričakujem naslednji del.

Nekako le zelo težko opišem, kako zelo so me te tri knjige pritegnile! Če si jih tudi ti prebral in so ti všeč, v komentarjih zapiši, kaj zakaj je temu tako.

Prijetno branje,

Pina

Hannah Glasse: Everlasting Syllabub and the Art of Carving

Zelo rada kuham in dobro jem. Rada bi bolje razumela tradicijo in zgodovino kulinarike skozi čas po svetu. Zato sem si kupila tri majhne knjižice iz zbirke Great Food, ki je izšla pri Penguinu. Kateri sta še drugi dve, si lahko pogledate tu.

Avtor: Hannah Glasse

Naslove: Everlasting Syllabub and the Art of Carving

Leto izdaje: 2011 (1747)

Založba: Penguin Classics

Št. strani: 105

ISBEN: 978-0-241-951-95113-3

Žanr: kuharica

Goodreads

Hannah Glasse je živela med leti 1708 in 1780. Leta 1747 je prvič objavila knjigo The Art of Cookery Made Plain and Easy. To je bila najbolj priljubljena kuharska knjiga 18. stoletja. V Everlasting Syllabub and the Art of Carving so ponatisnjeni izbrani odlomki.

Že na začetku Glassova napiše, da je knjiga namenjena izboljšanju kuhinje vsaki gospodinji in služabnikom. Kuharica je zbirka receptov in napotkov, kako prepoznati različne sestavine in njihovo svežino.

I dare say, that every servant who can but read, will be capable of making a tolerable good cook, and those who have the least notion of Cookery cannot miss of being very good ones.

Najbolj zanimive so se mi zdele začetne strani, v katerih opisuje svoj namen pisanja takšne knjige. Zanimiv je tudi zadnje del, v katerem so opisana različna zdravila in produkti za osebno nego. Zanimiv se mi je zdel sestavek za zdrave lase. Tako produkti so dan danes zelo priljubljeni.

Mnogi recepti in opisi živil so se mi zdeli med seboj enaki. Da bi sploh ugotovila, o čem je govora, sem morala kar nekajkrat poseči po slovarju. Tako sem se naučila vsaj kaj novega. Mislim, da nikoli ne bom skuhala nič po tej knjigi, saj skoraj vsi recepti zahtevajo velike količine jajc, sladkorja ali masla, sama pa se takih receptov raje izogibam. To je definitivno vpliv sodobnega načina življenja. Najbolj koristen se mi je zdel prvi del knjige, v katerem so opisana različna živila, njihova uporaba ter kako prepoznamo njihovo svežino. To znanje je zelo koristno. Ta del bom morda še kdaj prebrala.

Knjižica je zanimiva že zaradi pogleda na sestavine in način kuhanja v 18. stoletju, ki se močno razlikuje od današnjega. V času, ko lahko produkte priročno dobimo na policah trgovine tekom celega leta, se sploh ne zavedamo več pomena sezonskih sestavin ter uporabe morda na prvi pogled ne najbolj lepih delov sestavin.

Everlasting Syllabub and the Art of Carving res ni najbolj napeto branje in zato sem to tanko knjižico brala skoraj dva meseca. Če tu in tam prebereš kakšno stran, je branje prav zanimivo.

Katera je tvoja najljubša kuharska knjiga?

Prijetno branje,

Pina

Rupi Kaur: Med in mleko

Pesniška zbirka Med in mleko je tudi pri nas dobila svoj prevod. Poizkusila sem s poezijo. Preberite moje vtise.

Avtor: Rupi Kaur

Naslov: Med in mleko (Milk and Honey)

Prevajalec: Frida Črmelj

Leto izdaje: 2015, 2017

Založba: Založba Mladinska knjiga

Št. strani: 204

ISBN: 978-961-01-4999-6

Žanr/Zvrst: Poezija

Goodreads

Zbirka je razdeljena na štiri dele: trpljenje, ljubezen, razhajanje in okrevanje. Že poimenovanja kažejo na tematike, ki jih zbirka nagovarja. Tako beremo o ljubezni, bolečini, razhodu, medčloveških odnosih, zlorabi, spolnosti, feminizmu...

Pesmi niso tradicionalne. Mnoge so zelo krate, bolj podobne povedim. Pogosto avtorica ni uporabila velikih začetnic in ločil, ko pa se jih poslužuje, ne sovpadajo z prelomom verza. Prav tako se ne poslužuje tradicionalnih pesniških sredstev. Avtorica je mnoge pesmi opremila s preprostimi ilustracijami, skicami.

ljubezen ni kruta
midva sva kruta
ljubezen ni igra
midva sva ljubezen
spremenila v igro

Tekom študija sem imela več stika z bolj tradicionalno obliko poezije in prvi samostojni poizkus branja pesniške zbirke je v meni vzbudil mešane občutke. Na faksu sem se s poezijo srečala pri nemški književnosti, kjer je bilo od mene pričakovano, da bom pesem po pravilih razčlenila in poiskala pogosto skriti pomen. Zato sem ob branju poezije še vedno imela občutek, da me nekdo ocenjuje in nisem bila čisto sproščena.

Rupi Kaur me je večkrat presenetila, šokirala in pripravila k temu, da sem med branjem dvignila obrvi. Hkrati pa me je s človeškimi temami, s katerimi se ukvarja občasno tudi nagovorila. Prav zato sedaj ne vem točno, kakšno je moje mnenje, a se malo bolj nagibam na ne preveč priljubljeno stran. No... lepo želim povedati, da mi ta pesniška zbirka, kljub priljubljenosti ni bila preveč všeč. Predvsem me je med branjem motilo pomanjkanje ritma ter lomljenje verza na "napačnem" mestu, zaradi česar moje branje ni bilo tekoče.

voda sem
dovolj nežna
da daje življenje
in dovolj močna
da ga utopi

Najboljše priporočilo, ki vam ga lahko dam je, da Med in mleko sami vzamete v roke in si ustvarite svoje mnenje. Potem pa le pridite nazaj sem in ga delite z mano, saj me res zanima, kaj si boste mislili.

Prijetno branje,

Pina

Charly Wegelius: Pomočnik

Iskrena izpoved profesionalnega kolesarja, ki se v svoji karieri ni nikoli povzpel na najvišjo stopničko.

Physically the domestique's role is to use his energy to protect that of his team leaders, with the aim of delivering him to the crucial moment of a race with as much energy left as possible. (str.73)

Avtor: Charly Wegelius, Tom Southam

Naslov: Pomočnik: vzponi in padci poklicnega kolesarja (Domestique: The True Life Ups and Downs of a Tour Pro)

Leto izdaje: 2013, 2016

Prevajalec: Jolanda Blokar

Založba: Ebury Press

Št. strani: 303

ISBN: 978-0-09-195094-1

Žanr: biografija

Goodreads

Veliko knjig lahko najdemo o izpovedi kolesarjev povezanimi z dopingom ter o tistih izjemnih posameznikih, ki jih bi morda prepoznali tudi tisti, ki tega športa ne spremljajo. A to ni ena izmed takih knjig. Knjiga Pomočnik govori o profesionalnem kolesarju, ki je celo svojo kariero garal za uspehe drugih. Bil je pomočnik oziroma domestique.

What it is like to be a great cycling champion, I will never know. What I can tell you is what it is to race bicycle for a living. The job of a professional cyclist is extraordinaty but the professional peloton is full of quite ordinary men just like me, who find themseelves at times exposed, and at times confused, by the profession that they work so hard to be a part of. (str. 7)

Knjigo je po Charlijevem pripovedovanju napisal Tom Southam, ki je bil nekaj časa tudi sam profesionalni kolesar. Ker mu resnica o tem športu ni bila všeč, je kmalu odnehal in postal pisatelj.

Ta knjiga me je bila všeč, saj se je razlikovala od drugih kolesarskih knjig. Tako kot vse takšne knjige, tudi Charly začne z opisom otroških let ter kako se je prvič usedel na kolo in nadaljuje z profesionalnimi začetki ter opiše svojo celotno kariero do konca. Všeč mi je bilo, da sem preko te knjige bolje spoznala kolesarski sistem v Veliki Britaniji in njegov razvoj do danes. Charly tudi izpostavi njegove šibke točke. Dobro je opisana tudi sprememba pomena tekmovanja za svojo državo na svetovnih prvenstvih.

V Pomočniku tako beremo predvsem o profesionalni poti vrhunskega kolesarskega pomočnika. Po mojem mnenju pa najbolj izstopa borba mladega človeka, ki išče svojo pot v težkem profesionalnem svetu. Zanimali so me različni odnosi, ki jih Charly stkal s kolegi tekom svoje kariere. Predvsem pa njegova godba v ospredje postavlja kolesarstvo kot skupinski šport, v katerem se lahko počutiš osamljenega. Prav tako razkriva manj glamurozne situacije na poti, ki jih gledalci pred tv ekrani in za ograjo ob progi nismo deležni.

My ability to „fit in“ became one of the qualities that made me most suitable to the job of a domestique, but ironically, by the time I came to finish my career it would be one of the things that I would grow to dislike most about myself. (str. 69)

V tej objavi le težko napišem, o vsem še govori knjiga, saj je kot Wegeliusovo življenje, polna vzponov in padcev ter vpogledov v zakulisje življenja športnika, ki ga včasih sistem pusti na cedilu in mora odrasti šele po koncu svoje športne kariere. Nadvse zanimivo in večplastno branje.

Knjiga je polna anekdot, ki so stkane v zanimivo celoto. Priporočam jo vsakemu kolesarskemu navdušencu.

Tokrat me res zanima, katere športe spremljate vi?

Prijetno branje,

Pina

Opomba: knjigo sem prebrala v angleškem jeziku.  

Naomi Novik: Izruvana

Na koncu doline v visokem stolpu živi Zmaj, ki na vsakih sedem let v stolp vzame novo vaško dekle. Dolino obdaja začaran Gozd. Kdor stopi vanj, se nikoli več ne vrne.

Avtor: Naomi Novik

Naslov: Izruvana (Uprooted)

Prevajalec: Kaja Bucik Vavpetič

Leto izdaje: 2015, 2017

Založba: Mladinska knjiga

Št. strani: 519

ISBN: 978-961-01-4056-6

Žanr: fantazija, pravljica

Goodreads

Agneška je sedemnajst letno dekle, ki jo Zmaj na praznik žetve nepričakovano izbere in odpelje v stolp. V dolini in po celotnem kraljestvu se širi okužba Gozdu, ki s svojo zahrbtnostjo ne prizanese nikomur. Zakaj je Gozd zloben in ali bo Agneški in Zmaju uspelo zaustaviti njegovo širjenje?

Naš Zmaj nikoli ne poje deklet, ki jih vzame, pa čeprav zgodbe, ki jih pripovedujejo zunaj naše doline, pravijo drugače. (str. 5)

O tej knjigi sem ob njenem izidu v angleškem jeziku slišala veliko deljenih mnenj. Ko sem videla, da so jo prevedli, sem se takoj postavila v čakalno vrsto v knjižnici. Pred začetkom branja sem vedela le, da knjiga govori o čarovniku na koncu doline, ki na vsakih sedem let vzame dekle iz doline. To je bilo dosti, saj me je knjiga po prvih dveh straneh zelo pritegnila.

Zgodbo pripoveduje Agneška. Preko njenih oči doživimo odmaknjeno dolino in njene preproste prebivalce, skrivnostnega Zmaja in nevaren Gozd. V knjigi ne prevladuje dialog, ker ne upočasni branja. Ravno nasprotno. Zgodba se zaradi načina pripovedovanja, ki močno spominja na pravljice, bere hitro in tekoče. Le enkrat se mi je malo ustavilo. V branju sem najbolj uživala, če sem na enkrat prebrala malo večji del.

Glavna dva junaka se tekom zgodbe spremenita. Njuna karakterja in motivacije se lepo razkrijejo. Avtorica pa tudi razloži in pokaže njun proces odraščanja, ki je še posebej viden pri Agneški. Agneška ima šele 17 let in preden jo Zmaj izbere, živi brezskrbno otroško življenje. Teko zgodbe odraste, a ostane zvesta sama sebi. Odvisna je le od sebe in svoje volje.

Knjiga v ospredje postavlja temo človeške narave, njene spremenljivosti in naivnosti. Prepletena je tudi z pravljičnimi motivi. Najbolj izstopa motiv lepotice in zveri. V knjigi pomembno vlogo igra magija. Všeč mi je bilo, da je bila magija nekaj spremenljivega, ki je pri vsakemu čarovniku drugačna, lastna le njim.

Vsak dan, odkar smo prečili gore, sem pogrešala dolino. Korenine – imela je prav. V mojem srcu so bile korenine, zakopane tako globoko kot katera koli okužba. (str. 134)

Za lepo naslovnico se skriva lepa zgodba, ki je lahko izvrstno darilo v tem prazničnem času. Če imate radi pravljice, zmaje in fantastične elemente, mislim, da vam bo ta knjiga všeč. Poleg glavne junakinje so mi bili ravno ti elementi najbolj všeč.

Ali ste že prebrali Izruvano? Kaj si mislite o njen?

Prijetno branje,

Pina

Carrie Hope Fletcher: All that she can see

Brez slabih občutkov ni dobrih in oboji nas delajo človeške.

Avtor: Carrie Hope Fletcher

Naslov: All that she can see

Leto izdaje: 2017

Založba: Sphere (Little, Brown Book Group)

Št. strani: 354

ISBN: 978-0-7515-6317-7

Žanr: sočasen roman, magični realizem

Goodreads

Cherry ima redek dar. Vidi vsa negativna čustva ljudi v obliki pošasti, ki se oklepajo svojih lastnikov. Oče jo je naučila umetnosti peke. Tako sedaj v svoji pekarni v majhnem obmorskem mestecu pomaga ljudem s posebnimi slaščicami polnimi pozitivnih čustev. Ko se med Cherry in Cheasom razvije nezdrava tekmovalnost, se bo svet za oba spremenil.

Zgodba govori o čustvih, dobrih in slabih, ki jih ljudje čutimo. Nekatera čustva postanejo naš stalni spremljevalce. Tako Cherry vedno spremlja Osamljenost, saj se že od otroštva zaradi svojega daru počuti drugačno in osamljeno. Všeč mi je bilo sporočilo knjige, da osebo naredijo človeško njegova čustva in da brez negativnih čustev ni pozitivnih.

She didn't know why but she had realised a long time ago that no matter where she opened up her bakeries, some kind of line was always drawn at the doorway, a line that no bad feeling could cross. Maybe it was because of all the goog feeling she+d contained inside her shop.

Knjiga je zaradi svoje fizične oblike z velikimi presledki in črkami zelo hitro berljiva. Tudi hitri potek dogajanja pripomore k temu.

Z dogajanjem sem imela nekaj problemov. Vedela sem, da to ne bo bila ljubezenska zgodba. S tem ni nič narobe. A ljubezni med glavnima junakoma kar nisem mogla verjeti. Saj po neki strani je logično, da sta se našli dve osamljeni duši, ki drug v drugem vidita svoje nasprotje, ki ju dopolnjuje, a se mi je vse skupaj zdelo prehitro.

„These things are never black and white. Feelings and friendships and relationships – they're complicated. Even when things are going well, it can still be so messy.“

Zgodba me je v zadnji tretjimi presenetila s svojo okrutnostjo in brutalnostjo. Nekako, zaradi prvega dela zgodbe in nežne ter domišljije polne naslovnice, tega nisem pričakovala. S tem delom sem tudi na vsebinski ravni imela težave, saj se mi je zdelo, kot da berem neko drugo knjigo. Ob koncu sem pa samo dvignila svojo (že zelo zaspano) obrv in si milila „a to je sedaj to?“.

Na tej knjigi se še ni nabral prah, saj sem jo dobila šele nedavno. Ker mi je avtorica Carri Hope Fletcher zelo simpatična, pozitivna in zanimiva mlada ženska, ki jo redno spremljam na Instagramu in Youtubu, sem se odločila, da bom pohitela z branjem te knjige. Zelo sem si želela, da bi mi bila knjiga všeč, a žal temu ni bilo tako. Preden sem začela brati knjigo, nisem dobro vedela, o čem govori. Da bo govora o peki in občutkih se mi je dozdevalo. A se mislila, da zgodba ne bo zavila v tako zelo nenavadno smer.

Res ne bi rada izdala preveč ali vas odvrnila od knjige, to je konec koncev samo moje mnenje. Zgodba me je morda presenetila. Ideja zgodbe in njeno sporočilo sta mi všeč. Dajte ji priložnost, saj me zanima, kakšno je vaše mnenje. Ali pa poiščite Carrie na socialnih omrežjih. Zagotavljam vam, da vam ne bo žal.

Katera je vaša najljubša torta? Jaz vedno naročim Sacher torto.

Prijetno branje, 

Pina

Maeve Binchy: Hiša na Tari

Družinska zgodba katere središče je hiša na Tari razkriva skrivnosti in proces odraščanja.

Avtor: Maeve Binchy

Naslov: Tara Road

Prevod: Aleksandra Rekar

Leto izdaje: 1998, 2002

Založba: Založba Mladinska knjiga

Št. strani: 492

ISBN: 86-11-15386-2

Žanr: roman

Goodreads

Ria Lynch in Danny imata na prvi pogled vse. On je uspešen nepremičninski agent, ona lahko v miru skrvi za družino in hišo. A kaj ko se ljudje spreminjajo in želijo več, kot lahko imajo?

Še vedno kolebam med tem, kaj je bistvo te knjige. Že v naslovu je izpostavljena hiša na Tari. Po mojem mnenju so stanovalci ravno tako pomembni kot hiša, še posebej Ria in Danny.

V zgodbi lahko sledimo različnim tipom žensk in njihovem statusu v družbi. Tako sledimo Rii, zgledni ženi in gospodinj, Rosemary, samski in uspešni poslovni ženski, njuni prijateljici, ki je v razmerju z alkoholikom...

Všeč mi je bilo, da se dogajanje večinoma odvija v Dublinu, saj sem si lahko pred oči priklicala ulice, zvoke in ljudi, ki se jih še dobro spominjam od svojega enotedenskega pohajkovanja po tem mestu. 

Knjiga je sicer zelo obsežna, a je razdeljena le na 10 poglavji. Tekom zgodbe pripovedujejo skoraj vse osebe, ki jih srečamo. Ritem menjav perspektiv se proti koncu knjige stopnjuje, kar da zgodbi v zadnjem delu drugačen občutek.

Ko sem začela brati knjigo, nisem dobro vedela, o čem govori. Po opisu na zadnji strani, naj bi govorila o dveh ženskah, ki sta za poletje zamenjali svoji hiši. A ta aspekt zgodbe se pojavi šele v drugi polovici knjige ter prikaže odraščanje in spremembe v življenju obeh žensk. Kaj je preobrat, ki pripelje do te menjave hiš, boste morali med branjem ugotoviti sami.

Tedni, v katerih je morala premisliti, preden je spregovorila, so se obrestovali. Nič ji ni škodovalo, da se je morala naučiti v povsem novem in drugačnem okolju. Kjer te ljudje sodijo po tem, kar narediš in rečeš, in ne na osnovi dolgotrajnega prijateljstva. Ria je čutila, da je odrasla na način, na katerega ji doma nikoli ne bi bilo treba. Konec koncev nikoli prej ni živela sama, iz materine hiše je šla naravnost v Dannyjevo.

O knjigi še vedno razmišljam in še vedno ne vem, ali mi je bila všeč ali ne. Po pravici povedano se mi je predvsem prva polovica vlekla, druga pa prehitro minila. Zelo dolgo se z nobeno osebo nisem povezala in sem kot bralec imela občutek, da na dogajanje gledam od zunaj, z velike razdalje oziroma, kot da mi nekdo pripoveduje o življenju tretje osebe, ki me pretirano ne zanima. Predvsem me je dolgo motila Riina pasivnost za masko vedrosti in skrbi za druge.

Kot že rečeno, mi je bil drugi del zgodbe, ko se pojavi tudi Američanka Marylin, bolj zanimiv. Marylin je popolnoma nov lik v zgodbi, kar jo naredi skrivnostno in bolj zanimivo. Po mojem mnenju popolnoma spremeni dinamiko zgodbe in nekako prisili Rio, da se odtrga od svojega življenja in sebe vidi v drugačni luči.

O knjigi imam še vedno mešane občutke. V roke sem jo vzela, ker je bila Hiša na Tari ena izmed štirih knjig, ki sem jih poleti izposodila vknjižnici v okviru akcije Maček v žaklju. Po tem, ko sem jo prebrala, sem ugotovila, da imam že več let na polici angleški izvod knjige iz druge roke. Ker dvomim, da jo bom še enkrat prebrala, sem se odločila, da jo izločim.

Leta 2005 je bil po knjigi posnet film, ki (se mi zdi) ga nisem videla.

Res me zanima, kakšno je vaše mnenje o Hiši na tari.

Prijetno branje,

Pina

Hannah Rothschild: The Improbability of Love

Napeta zgodba o osebni rasti in temni skrivnosti. 

Avtor: Hannah Rothschild

Naslov: The Improbability of Love

Leto izdaje: 2015

Založba: Bloomsbury

Št. strani: 479

ISBN: 978-1-4088-6247-6

Žanr: sočasni roman

Goodreads

Annie v zanemarjeni starinarnici brez premišljevanja kupi zanemarjeno sliko. Aali bo od odkrivanju vrednost slike našla še samo sebe?

So it doesn't matter if I am what I say I am or not, what matters is that you want me. You might not know you want me yet but once I have told you my story, once you understand, you will all want me.

Zgodba se začne z dražbo dolgo izgubljene mojstrovine na tako zanimiv način, da sem preprosto mora nadaljevati branje. Zgodba se nato takoj za 6 mesecev v preteklost, ko se je vse začelo in nas popelje do otvoritvenega prizora.

Zgodbo pripoveduje veliko oseb ter slika. Že zelo kmalu prvič slišimo njen glas in ko sem ugotovila, kdo govori, me je to zelo presenetilo. Glas slike je monolog, a odpira mnogo ekistencialnih vprašanj.  Kot umetnostna zgodovinarka se z vprašanjem, kaj je umetnost in čemu služi, nisem srečala prvič. Premislek o umetnosti sami me vedno pritegne. Prikazani so problemi financiranja umetnostnih ustanov ter dejavnost dražbenih hiš. Knjiga me je pritegnila tudi, ker spodbuja premislek o tem vprašanju tudi med bralci, ki o njem še niso tuhtali. Pripoved iz večih perspektiv v tej zgodbi dobro deluje, saj so na ta način prikazane motivacije, čustvovanja in osebne zgodbe vseh udeležencev, pa naj si igrajo zelo veliko ali le stransko vlogo.

As I'll explain again and again, my survival depends on good circumstances.

Knjiga je smešna in zabavna, hkrati pa se spoprijema tudi z resnejšimi tematikami. Ena izmed njih je še danes prisoten problem soočanja in obračunavanja z drugo svetovno vojno. Več o tem tu ne bi napisala, a upam, da boste prebrali knjigo.

Všeč mi je bilo, da preobrata v zgodbi nisem predvidela in sem zaradi njega še hitreje brala naprej. Že sam naslov knjige kaže tudi na njeno ljubezensko tematiko, ki pa ni v prvem planu. Ljubezen je sicer prisotna, a ni nenadna in je tako le del pripovedi, ki se osredotoča na druge teme, vprašanja in predvsem na osebno rast.

Food, she decided, was like performance rather than fine art: its power was in its transience and immediancy.

Obstaja le ne del zgodbe, ki me ni popolnoma prepričal. To je konec. Delo njega se mi zdi ustrezen, drugi del pa preveč popolen.

Med branjem sem se počutila, kot da je bila knjiga napisana le zame, kar ji je dalo poseben čar. Mešanica napetega zgodovinskega ozadja, skrivnosti, umetnosti in kulinarike mi je zlezla pod kožo. Čeprav se knjig prebrala v januarju, še vedno premišljujem o njen in tako res ne bi mogla bolje začeti svojega bralnega leta.

O tej knjigi bi lahko napisala še toliko več ter izpisala še mnogo citatov, a nekje se moram ustaviti. Upam, da ji date priložnost ter sami vidite, zakaj je bila v ozkem izboru za „ Bailey's Women's prize“ za fikcijo.

Annie wonderd if her inability to decode the painting mattered or if it were acceptable just to like something without truly undertanding its hidden messages.

Prijetno branje,

Pina

J.K. Rowling: Fantastic Beasts and Where to Find Them. The Original Screenplay

Najprej film in sedaj knjiga zaradi katerih moje srce hitreje bije in se mi na obrazu riše nasmešek.

Avtor: J.K. Rowling

Naslov: Fantastic Beasts and Where to Find Them. The Original screenplay

Ilustrator: Minalima

Leto: 2016

Založba: Little, Brown

Št. strani: 294

ISBN: 978-1-4087-0898-9

Žanr: fantastika

Kot številni drugi navdušenci filmov in knjig o Harryu Potterju sem tudi jaz navdušena sedela na oblazinjenem rdečem stolu v mestnem kinu. Z enakim navdušenjem sem sedaj v roke vzela scenarij. Moje mnenje o filmu si lahko preberete tukaj. Ta objava se močno navezuje na film, saj je moje doživetje filma zelo močno vplivalo na branje scenarija.

Yes, that's right. Rescue,

nurture and protect them, and

I'm gently trying to educate my

fellow wizords about them.

(Newt)

Zgodba mi je bila pred branjem poznana. Tako me k branju ni vleklo ponavadi prisoten občutek radovednosti. Poznavanje filma je imelo pri branju tako pozitivno kot tudi negativno plat.

Med branjem sem mi je pred očmi ponovno odvil celotni film. Osebe in njihovi glasovi so bile takšni, kakršne so upodobili igralci, živali takšne kot so jih ustvarili ljudje za računalniki nekje daleč od mojega udobnega bralnega kotička. Enako se mi je zgodilo s prizorišči. Nekatere podrobnosti so bile sicer bolj meglene, druge bolj ostre. Ker sem vsa imena in nenavadne izraze že slišala v filmu, so tokrat v moji glavi takoj pravilno zazveneli.

Med branjem sem bila bolj pozorna na izrečene besede in tako zasledila nekaj poudarkov in namigov, ki jih pri enkratnem gledanj filma nisem opazila, saj so me prevzele upodobitve magičnih živali, hitro menjanje kadrov, glasna glasba in posebni efekti.

My philosophy is that

worrying means you suffer

twice.

(Newt)

Kot edino negativno posledico ogleda filma pred branjem scenarije lahko omenim odsotnost moje lastne domišljije, ki je drugače zelo prilagodljiva, živahna in odzivna. Malo me žalosti, da nisem dobila priložnosti, si tako dobro zgodbe uprizoriti sama.

Scenarij za film Magične živali me je tako ponovno popeljal v film. Tokrat se je film odvijal v mojem ritmu, včasih hitreje, včasih počasneje. Lahko sem vpila vse podrobnosti, ki sem jih pri gledanju filma v kino dvorani zaradi glasnosti, barvitosti in vseh podrobnosti, ki sem jih želela vpiti vase, spregledal. Čeprav sem vedela, kako se bo zgodba odvila, me je stopnjevanje dogajanja, ki svoj vrhunec doseže v soočanju na podzemni postaji, potegnilo vase in prevzelo. Tega nisem pričakovala.

Knjigo dopolnjujejo prečudovite ilustracije, ki so navdih našle v art deco gibanju iz 20. let 20. stoletja, kar se sklada s časovno umestitvijo filma v leto 1926.

Vesela sme, da sem to zgodbo lahko ponovno doživela v miru in dobila nov pogled vanjo. Hkrati pa me fascinira zavedanje, da je pri ustvarjanju filma proces ravno obraten. Najprej pride scenarij, nato dolga in naporna produkcija ter šele na koncu doživljanje filma v udobnih sedežih v zatemnjeni kino dvorani. Branje tega scenarija me je opomnilo, da so igralci tisti, ki oživijo lik na papirju. 

Nestrpno pričakujem nadaljevanje zgodbe in vam toplo polagam na srce, da vmes preberite tudi scenarij.

Prijetno branje,

Pina

P.S.: Hvala sestra za tako dobro božično darilo.

FILM: Petdeset odtenkov teme

Christian Grey in Anastasia Steele sta nazaj. Tokrat z okusom vanilje.

Naslov: Fifty Shades Darker

Leto: 2017

Žanr: romantična drama

Igralci: Dakota Johnson, Jamie Dornan, Eric Johnson, Rita Ora, Marcia Gay Harden, Kim Basinger

Režija: James Foley

Jezik: Angleščina

Dolžina: 1h 55min / 115min

Christian Grey se odloči, da bo ponovno osvojil Anastasio Steele. Pri tem se mora naučiti, kako biti v navadni zvezi, pri tem pa ga skrivnostna preteklost počasi dohiti.

V kino sem odšla s prijateljico in se pred tem temeljito pripravila. Prvič sem pogledala prvi film ter prebrala drugo knjigo Petdeset odtenkov sive, tretjo knjigo Petdeset odtenkov svobode ter Christianovo pripoved Grey. Tako sem bila po mojem mnenju dobro pripravljena na skoraj dve uri dolg film.

Nadaljevanje Petdesetih odtenkov sive je pri gledanju pusti enak občutek: linearna dominantnost scen in prostora, počasno dogajanje in govorjenje ter izrazita moderna glasbena podlaga.

Veliko pogledov ter malo govorjenja (razen pri karakterjih, za katere je značilna zgovornost) gledalca pusti ob dolgih prizorih, pri katerih si mora sam zapolniti tišino. Pri prvem filmu me je to zelo motilo, saj prej nisem prebrala knjige. Tokrat sem tišino in (zgovorne) poglede sama zapolnila z neizrečenimi besedami, ki so v knjigah bolje podane.

Dogajanje je seveda najbolj osredotočeno na glava protagonista Christiana in Ano. A v knjigah sem bolj spoznala tistih nekaj stranskih likov, ki so bili včasih malo bolj tihi opazovalci dogajanja in po mojem mnenju najbolje poznajo glavni osebi. Tako sem bila razočarana z upodobitvijo go. Jones in Taylorja, ki sta v filmu bolj scenografski dodatek kot osebi. Tudi njuna fizična podoba v moji domišljiji je bila drugačna.

Všeč mi je bil siv realističen začetek filma, ki prikazuje izsek iz Greyevega travmatičnega otroštva in je v nasprotju s splošnim občutjem filma. Ta otvoritveni prizor gledalca v kino dvorani preseneti, saj pričakuje marsikaj drugega.

Najbolj mi je bila pri filmu všeč glasba. Morda ker se mi je zdela znana. Še posebej mi je srce poskočilo pri priredbah sving skladbah. Tako je zame vrhunec predstavljala priredba Franka Sinatre They Can't Take That Away From Me, ki jo dobro poznam v priredbi Robbija Williamsa v duetu z RupertomEverettom. 

Da ne omenjam glamurozne kostumografije... 

Pri branju knjige me je najbolj pritegnila skrivnostna napetost na kateri gradi zgodba in vrh doseže najprej pri prizoru soočanja Ane, Christiana in Leile ter nato še pri strmoglavljenju helikopterja Charlie Tanga. Tu me je film zelo razočaral, saj se mi ta dva prizora nista zdela dosti dramatično moča in sta izginila v enakomernem ritmu filma.

Film je za pogledati, če ne drugega zaradi glavnega igralca, ki je za ta del prebil še nekaj dodatnih uric v telovadnici.

Kakšen vtis je pri vas pustil film?

Prijetno gledanje,

Pina

Max Leonard: Rdeča laterna. Zadnji kolesar na Dirki po Franciji

Dirka po Franciji je najbolj znana kolesarska dirka na svetu. Vsem so znani kolesarji, ki so na koncu tritedenske kalvarije oblekli rumeno majico. Daleč za njem je zadnji kolesar v skupnem seštevku – rdeča laterna.

Rad bi jih vprašal: kaj te žene – kaj žene nas vse? Zakaj ne bi preprosto sestopili in namesto tega počeli kaj lažjega in manj bolečega?

Avtor: Max Leonard

Naslov: Lanterne rouge: The Last Man in the Tour De France

Prevajalec: Dejan Vrhovec

Leto izdaje: 2014, 2016

Založba: Aktivni mediji, d.o.o. (Yellow Jersey Press)

Št. strani: 271

ISBN:978-961-94017-0-5

Sedaj že skoraj 10 let zavzeto spremljam kolesarski cirkus. Ta hobi si delim z očetom, ki me je zanj tudi navdušil. Razliko med nama seveda predstavlja znanje pridobljeno z leti in izkušnjami ter uporaba kolesa. Sama nanj sedem le z namenom prevoza po mestu. 

(Rdeča laterna) predstavlja vse, kar predstavlja Tour, le z manj poudarka na prečkanju ciljne črte pred vsemi drugimi.

Z veseljem sem v roke vzela to zanimivo knjigo, ki se posveča rdeči laterni. Avtor se dotakne zgodovine in izvora izraza ter oriše rojstvo in pomen Dirke po Franciji. Po časopisih išče podatke o prvem zadnjem kolesarju iz leta 1903 Arsenu Millochau in se pogovori s trikratno rdečo laterno in superdomestiquom Belgijcem Wimom Vansevenantom (leta 2006, 2007, 2008).

Kajti Tour je več kot dirka: je branik Francije in francoske kulture, tritedenska lekcija iz zemljepisa in zgodovine dežele; drama etike in čustev; melodrama (lažnega) upanja in (na neuspeh obsojenega) prizadevanja, obupa, optimizma in razočaranja, človeški živalski vrt in življenje v mikrokozmosu. Da ne omenjam, da je to tritedenski preizkus sposobnosti komentatorjev, da zapolnijo mrtev čas s kramljanjem o gradovih in siru.

Za Maxa Leonarda ima rdeča laterna poseben oseben pomen, saj se kot amaterski kolesar sprašuje, kaj žene kolesarje, da trpijo, garajo, na spustih tvegajo svoje življenje, da bi po treh tednih vetra, vročine, ravnin, vrtoglavih spustov in vzponov prikolesarili na Elizejske poljane. Poglavja so razdeljena v anekdote o kolesarjih. Z nekaterimi še živečimi kolesarji se je osebno pogovoril. Ti deli so se mi zdeli najbolj zanimivi. O že preminulih kolesarjih je raziskoval ter poizkušal prikazati drugo plat legend o Alžircu, zabavljaču, prvem zadnjem kolesarju, prvi angleški rdeči laterni edinem kolesarju etapno zmago in nazivom rdeče laterne v istem letu (to je bil Nizozemec Mathieu Hermans leta 1989).

Idealna dirka po Franciji bi bila taka, ki bi jo končal en sam kolesar.

Knjiga je zabavna in poučna. Zaradi načina pisanja je lahko berljiva, bralec pa si tudi katero anekdoto zapomni. Ob branju sem imela občutek, da se vozim za vsemi velikimi in znanimi imeni dolgo po tem, ko so že peljali po cesti, a se prah za njimi še ni polegel. Žal je v prvi polovici slovenskega prevoda nekaj tipkarskih napak. Ko sem brala, sem si prepisala kar nekaj citatov (in bila tri tedne zelo razočarana, saj sem mislila, da sem ta dragoceni listek izgubila – a sedaj se je zopet pojavil in lahko napišem to objavo).

Vsak pogled v paleton in ozadje kolesarske dirke se mi zdi zelo zanimiv – od dopisniških afer, super pomočnikov, zgodb svetovnih prvakov do rdeče laterne.

Knjiga mi je bila zelo všeč. Priporočam jo vsakemu, ki ga malo zanimiva kolesarstvo, saj jo je veliko bolj zanimivo brati, če tu in tam prepoznaš kako ime.

Kajti, če sem se od rdeče laterne česa naučil, je bilo to, da moraš končati, kar si začel. 

O katerem športu najraje preberete kako stran ali dve?

Prijetno branje,

Pina

Josip Jurčič: Sosedov sin

Jurčiča smo tekom osnovne in srednje šole ali gimnazije okusili vsi. Povest nas popelje nazaj v čas, ko ni bilo socialnih omrežji in tehnologije, ko se je živelo po Božjih zapovedih ter v vseh pogledih ubogalo starše. Popelje nas na podeželje, na sejem, v cerkev ter v nesrečno ljubezen in na pot dveh pogumnih mladih ljudi.

Avtor: Josip Jurčič

Naslov: Sosedov sin

Leto: 1868 (izdaja iz leta 1969)

Založba: Mladinska knjiga

Št. strani: 81

Žanr: povest

Smrekarjev Anton je bogat in ugleden kmet, ki ima mlado hčer Franico. Franica in sosedov sin Štefan Brašnar, katerega oče je vaški pijanec in mešetar, se zaljubita. A čeprav je Štefan deloven in spoštovan kot Anton, ga le ta noče za svojega zeta.

Povest bi lahko povzeli z četrto božjo zapovedjo: spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. A na koncu oče le spozna, kaj je dobro za njegovega otroka. Zgodba sloni tudi na danes še vedno prisotnem zunanjem vtisu ter pomembnosti govoric ter tujega mnenja o vas.

Najbolj me je pritegnil lik matere. Mati je močna ženska, ki je značilno za tisti čas, postavljena predvsem v vlogo žene, matere in gospodinje. Je pametna in pravična ter vidi žalost svoje hčere, a tudi nanjo vpliva moč govoric in položaja v družbi. Kot vsaka mati, bi rada le najboljše za svojega otroka in tako se postavi po robu svojemu možu ter podpre svojo hčer.

Pripoved je tudi smešna.

Kadar ji začnejo zobje izpadati, potlej bo klepetala ponoči in podnevi kakor vse ve babnice.

Moja izkušnja ponovnega branja po zelo dolgem času je bila prijetna. Poznana zgodba se mi je vedno odpirala za nekaj strani v naprej, a mi to ni preprečevalo, da bi Sosedovega sina na novo izkusila. Všeč mi je bil način pisanja, ki je polen lepih primerjav in življenjskih resnic.

Srečo lovimo po svetu vsi, ali sreča je čudna ptica. Vsi jo enako imenujemo, ali vsake oči jo gledajo , visoko v nedosežnem višku sedečo, v različni, drugačni podobi.

Upam, da bom nadaljevala z Jurčičem in Desetega brata kmalu prebrala.

Katera slovenska klasika vam je ostala v spominu iz šolskih dni?

Prijetno branje,

Pina

Cassandra Rose Clarke: The Pirate's Wish

Nepredvidljiva pripoved polna domišljije, magije in pravljičnih bitji. 

   

Avtor: Cassandra Rose Clarke

Naslov: The Pirate's Wish

Leto: 2013

Založba: Strnge Chemistry

Št. strani: 325

ISBN: 978-1-908844-28-6

Žanr: Mladinska fantastika

Annana in Naji ostaneta ujeta na magičnem otoku. Najti morata način, da preživita in zapustita otok ter opravita tri nemogoče naloge in tako izničita urok, zaradi katerega se ne morata ločiti. Pri tem se jima na poti pridruži nenavaden sopotnik.

Prvo knjigo The Assassin's Curse sem prebrala pred dvema letoma. Če prvega dela niste prebrali, vam predlagam, da nadaljujete branje raje tu, kjer sem zapisala svoje misli o prvem delu te duologije. Če boste brali naprej boste izvedeli preveč. Po mojem mnenju se obe knjigi izplača prebrati.

V prvi knjigi je pripovedovalec Ananna. Že po nekaj straneh sem si zaželela, da bi slišala tudi Najijevo stran zgodbe. In kmalu je se to tudi zgodilo. Tako v drugi knjigi slišimo zaradi spleta okoliščin občasno tudi Najijev glas, njegova čustva in bolečino. 

Po mojem mnenju imata obe knjigi kar nekaj pozitivnih lastnosti, ki jih v mnogih drugih knjigah namenjenih mlademu občinstvu primanjkuje. Zgodba je napeta, a se odvija na nepredvidljiv način. Rešitve zapletov so po mojem mnenju edinstvene. Opisi magičnih bitji so slikoviti in pojave se bralcu kar same rišejo pred očmi.

Mislim, da mi je bila zgodba všeč tudi zato, ker se ni razvila v smer, kjer bi glavno vlogo igra ljubezen (pa naj bo to med dvema ali za ta žanr tako značilen ljubezenski trikotnik). V drugi knjigi igra ljubezen med Najijem in Ananno sicer pomembno vlogo, a ni središče zgodbe. Prav tako mi je všeč konec zgodbe, ki se nanaša na njun odnos in pokaže njuno odraslo plat.

V prvem delu smo spoznali Marjani, ki se spoprijatelji z Ananno. V drugi knjigi se zopet pojavi. Tokrat nam razkrije svojo zgodbo, ki me je presenetila in zaradi katere, bi rada vedela več o njenih pustolovščinah. Marjanina zgodba ter njene odločitve z knjigi lahko vidimo tudi kot alternativo Ananninim, a se Ananna zaveda, da sta ona in Marjani različni ter to spoštuje.

Najbolj me je navdušil razvoj glavnih dveh junakov. V prvem delu spoznamo dve mladi osebi, ki sta ujeti v družinska pričakovanja in družbene predpostavke. Tekom zgodbe se spremenita v mladi odrasli osebi, ki poznata svoje vrline in pozitivne lastnosti, cenita prijateljstvo ter premoreta pogum, slediti svojim sanjam. Predvsem je razvoj v mlado žensko viden pri Ananni. Pri njej mi je bila všeč njena preprostost, odprtost in pogum. A vsekakor ni popolna junakinja, saj se prepusti močnim čustvom in v enem takih trenutkov skoraj izda Najija. Cenila sem tudi, da je po premisleku pripravljena priznati svoje napake, se iz njih učiti ter tudi uvideti druge možne rešitve situacij.

Da morda še malo povečam vaše zanimanje za to knjigo, so tu tri nemogoče naloge, ki jih morata izpolniti glavna junaka:

1. Hold the princess's starstones skin against stone,
2. create life out of violence,
3. experience true love's kiss.

Med branjem sem se morala zelo potruditi, da nisem knjige prelistala naprej. A mi je nekako uspelo, da tega nisem naredila, zato me je zadnjih 20 strani zelo prijetno presenetilo. Pisateljica je uporabila svojo domišljijo in po mojem mnenju izviren način rešitve zapleta ter me s tem zelo navdušila.

You're never going to get rid of me. Not as long as your blood flows through my veins.

The Assassin's Curse in The Pirate's Wish bi bile po mojem odlični zgodbi za adaptacijo v obliko serije. Če bi se to kdaj zgodilo, čeprav je verjetnost zelo majhna, bi se od zadovoljstva široko smejala. Tekom zgodbe smo spoznali kar nekaj zanimivih likov in prepričana sem, da so njihove zgodbe prav tako zanimive.

Leta 2014 je založba Strange Chemistry propadla. A nič se bati. Oba dela bosta izšla pri Saga Press predvidoma 7. februarja 2017 v enem delu pod imenom Magic of Blood and Sea.

Knjigi bi priporočila vsem mladim in tistim, ki imajo radi zanimive, edinstvene in magične zgodbe.

Ali ste morda to zgodbo prebrali?

Prijetno branje,

Pina