Poišči buklo

sobota, 31. december 2016

Book Haul #9: Božiček je prišel

Ta Božič je Božiček končno ugotovil, da je zame preprosto najti darilo. Le v knjigarno je potrebno zaviti.


K filmu spada knjiga in tako sem dobila prečudovito izdajo Fantastic Beasts and Where to Find Them, The Original Screenplay. Knjiga je tako zelo lepa, vsak detajl je dodelan. Komaj čakam, da jo previdno vzamem v roko.


Že kar zajetnemu kupčku se je pridružilo še 14 Penguinovih majhnih črnih knjižic Little Black Classics:
  • Gerard Manley Hopkins: As kingfishers catch fire (no. 02)
  • The Saga of Gunnlaug Serpent-tongue (no. 03)
  • Apollonius of Rhodes: Jason and Medea (no. 18)
  • Petronius: Trimalchio's Feast (no. 21)
  • Henry Mayhew: Of Street Piemen (no. 26)
  • Mary Kingsley: A Hippo Banquet (no. 32)
  • Charlotte Perkins Gilman: The Yellow Wall-Paper (no. 42)
  • Richard Hakluyt: The Voyage of Sir Francis Drake Arounde the Whole Globe (no. 65)
  • Homer: Circe and the Cyclops (no. 70)
  • D.H. Lawrence: Il Duro (no. 71)
  • Katherine Mansfield: Miss Brill (no. 72)
  • Ivan Turgenev: Kasyan from the Beautiful Lands (no. 75)
  • Virgil: O Cruel Alexis (no. 76)
  • Speaking of Siva (no. 79)

Nek drugi Božiček pa mi je prinesel prikupno kriminalko Rite Falk Winterkartoffelknödel.


Je tudi vas pod smrekco čakala kakšna knjiga?

Prijetno branje,
Pina

petek, 23. december 2016

Cassandra Rose Clarke: The Pirate's Wish

Nepredvidljiva pripoved polna domišljije, magije in pravljičnih bitji. 
   
Avtor: Cassandra Rose Clarke
Naslov: The Pirate's Wish
Leto: 2013
Založba: Strnge Chemistry
Št. strani: 325
ISBN: 978-1-908844-28-6
Žanr: Mladinska fantastika


Annana in Naji ostaneta ujeta na magičnem otoku. Najti morata način, da preživita in zapustita otok ter opravita tri nemogoče naloge in tako izničita urok, zaradi katerega se ne morata ločiti. Pri tem se jima na poti pridruži nenavaden sopotnik.

Prvo knjigo The Assassin's Curse sem prebrala pred dvema letoma. Če prvega dela niste prebrali, vam predlagam, da nadaljujete branje raje tu, kjer sem zapisala svoje misli o prvem delu te duologije. Če boste brali naprej boste izvedeli preveč. Po mojem mnenju se obe knjigi izplača prebrati.

V prvi knjigi je pripovedovalec Ananna. Že po nekaj straneh sem si zaželela, da bi slišala tudi Najijevo stran zgodbe. In kmalu je se to tudi zgodilo. Tako v drugi knjigi slišimo zaradi spleta okoliščin občasno tudi Najijev glas, njegova čustva in bolečino. 


Po mojem mnenju imata obe knjigi kar nekaj pozitivnih lastnosti, ki jih v mnogih drugih knjigah namenjenih mlademu občinstvu primanjkuje. Zgodba je napeta, a se odvija na nepredvidljiv način. Rešitve zapletov so po mojem mnenju edinstvene. Opisi magičnih bitji so slikoviti in pojave se bralcu kar same rišejo pred očmi.

Mislim, da mi je bila zgodba všeč tudi zato, ker se ni razvila v smer, kjer bi glavno vlogo igra ljubezen (pa naj bo to med dvema ali za ta žanr tako značilen ljubezenski trikotnik). V drugi knjigi igra ljubezen med Najijem in Ananno sicer pomembno vlogo, a ni središče zgodbe. Prav tako mi je všeč konec zgodbe, ki se nanaša na njun odnos in pokaže njuno odraslo plat.

V prvem delu smo spoznali Marjani, ki se spoprijatelji z Ananno. V drugi knjigi se zopet pojavi. Tokrat nam razkrije svojo zgodbo, ki me je presenetila in zaradi katere, bi rada vedela več o njenih pustolovščinah. Marjanina zgodba ter njene odločitve z knjigi lahko vidimo tudi kot alternativo Ananninim, a se Ananna zaveda, da sta ona in Marjani različni ter to spoštuje.

Najbolj me je navdušil razvoj glavnih dveh junakov. V prvem delu spoznamo dve mladi osebi, ki sta ujeti v družinska pričakovanja in družbene predpostavke. Tekom zgodbe se spremenita v mladi odrasli osebi, ki poznata svoje vrline in pozitivne lastnosti, cenita prijateljstvo ter premoreta pogum, slediti svojim sanjam. Predvsem je razvoj v mlado žensko viden pri Ananni. Pri njej mi je bila všeč njena preprostost, odprtost in pogum. A vsekakor ni popolna junakinja, saj se prepusti močnim čustvom in v enem takih trenutkov skoraj izda Najija. Cenila sem tudi, da je po premisleku pripravljena priznati svoje napake, se iz njih učiti ter tudi uvideti druge možne rešitve situacij.

Da morda še malo povečam vaše zanimanje za to knjigo, so tu tri nemogoče naloge, ki jih morata izpolniti glavna junaka:
  1. Hold the princess's starstones skin against stone,
  2. create life out of violence,
  3. experience true love's kiss.

Med branjem sem se morala zelo potruditi, da nisem knjige prelistala naprej. A mi je nekako uspelo, da tega nisem naredila, zato me je zadnjih 20 strani zelo prijetno presenetilo. Pisateljica je uporabila svojo domišljijo in po mojem mnenju izviren način rešitve zapleta ter me s tem zelo navdušila.

You're never going to get rid of me. Not as long as your blood flows through my veins.

The Assassin's Curse in The Pirate's Wish bi bile po mojem odlični zgodbi za adaptacijo v obliko serije. Če bi se to kdaj zgodilo, čeprav je verjetnost zelo majhna, bi se od zadovoljstva široko smejala. Tekom zgodbe smo spoznali kar nekaj zanimivih likov in prepričana sem, da so njihove zgodbe prav tako zanimive.

Leta 2014 je založba Strange Chemistry propadla. A nič se bati. Oba dela bosta izšla pri Saga Press predvidoma 7. februarja 2017 v enem delu pod imenom Magic of Blood and Sea.

Knjigi bi priporočila vsem mladim in tistim, ki imajo radi zanimive, edinstvene in magične zgodbe.

Ali ste morda to zgodbo prebrali?

Prijetno branje,
Pina

petek, 16. december 2016

FILM: Magične živali

Nostalgija in užitek v enem filmu.

Naslov: Fantastic Beasts and Where to Find Them
Leto: 2016
Žanr: domišljijska pustolovščina
Igralci: Eddie Redmayer, Katherrine Waterston, Dan Fogler, Colin Farrell, Ezra Miller
Režiser: David Yates
Jezik: angleščina
Dolžina: 2h 20min/140min

O čem govori film ne bom napisala, saj sem v kinu zelo uživala, čeprav prej nisem vedela skoraj nič. Če boste brali naprej, boste morda zvedeli več, kot bi radi. Zato le hitro v kino potem v komentarjih deli svoje vtise.

Mislim, da bo to postal moj najljubši film leta 2016. Moja čustvena vpletenost v ta film je zelo visoka, zato sem skoraj 100% pristranska, a se bom vseeno potrudila in na film pogledala iz kritičnega stališča.

Zgodba se odvija v New Yorku po prvi svetovni vojni. Prvič se srečamo s čarovniško družbo izven Velike Britanije. A le ta je prikazana skozi oči Newta Scamandra, angleškega čarovnika in nam tako pokaže razlike med obema družbama.

V zgodbi se prepletata dve pripovedi. Iskanje magičnih živali, ki so ušle iz kovčka ter iskanje pošasti, ki stoji za razdejanjem in preplahu v New Yorku in je vzrok za protimagično gibanje. Večino filma je dominantna prva zgodba, ki nam prikaže vse čarobne prizore in skrbi za izrazit zabavni učinek, ki gledalca dobro nasmeje. Druga pripovedna nit je seveda predstavljena že na začetku filma ter počasi napreduje in doživi hiter in buren vrhunec na koncu filma. Med gledanjem filma sem na trenutke pozabila na bolj temačno plat zgode in potrebovala sem zelo dolgo, da sem ugotovila, kam vodi, saj so jo preglasili zabavni trenutki in fascinantni pogledi na magična bitja. Poteka zgodbe v nadaljevanjih ne znam predvideti, zato me le še bolj zanima.

Kot že rečeno se zgodba odvija v New Yorku. Kot umetnostni zgodovinarki, mi je bilo zelo všeč videti, kakšen je bil New York v 20. letih. V nasprotju z resničnim svetom mesta je v filmu zelo očitno, da so magične živali ustvarjene z računalnikom.

Film ima izrazito temo preganjanja čarovnikov ter drugačnosti, ki je povezana z nerazumevanjem in strahom. Skrivanje vsakršnega obstoja magije iz strani magičnega ministrstva odpira vprašanje, koda pravzaprav ščitijo, sebe ali druge prebivalce Amerike.
V filmu naletimo tudi na opozorilo ali komentar, da Združene države Amerike še vedno dopuščajo smrtno kazen. Prizor stola v popolnoma beli sobi zelo spominja za električne stole ali stole, v katerega priklenejo obsojenega na smrt za izvršitev smrtne kazni. Ta prizor me je navdal z grozo in občutkom neizbežnosti. Ta odlomek filma tudi odpira vprašanja, kdo, zakaj in kdaj ter s kakim načinom lahko določi kazen.

Še nekaj besed o igralski zasedbi in filmskih likih.
Eddie Radmayer je svojo nalogo upodobitve Newta Scamandra po mojem mnenju opravil odlično. V vsaki situaciji se mi je zdel prepričljiv. Newt je fasciniran nad magičnimi živalmi in je z njimi popolnoma sproščen. A v stiku z ljudmi je neroden, zadržan in že kar čuden. To nasprotje je Eddie res dobro upodobil.
Dan Fogler je bil zelo prepričljiv v ne-čarovnika. Všeč mi je bilo njegovo prvotno začudenje in nato sprejemanje magičnega sveta in njegova strast do peke. V mnogih pogledih je podoben Newtu, saj je v vsakdanjem življenju neroden, a pri svoji pekovski strasti sposoben in odločen.
Lik Tine Goldstein me ni ravno pritegnil. A lik je pač tak. Tina je ambiciozna in živi le za svojo službo.
Zato pa mi je bila bolj všeč njena sestra Queenie, ki je veliko bolj pametna in spretna, kot bi ji mnogi pripisali.
Skratka zasedba je res odlična: fanatičen Ezra Miller kor Credence Barebone in Samantha Morton kot Mary Lou Barebone.

Ob ogledu prvega napovednika sem mislila, da ni Colin Farrell ne bo všeč. A sem se zelo zmotila. Njegova upodobitev Percivala Gravesa je po mojem mnenju zelo prepričljiva. To, da ga v nadaljevanjih ne bomo več videli, me je res zelo razočaralo. Johnny Depp, ki bo v nadaljevanju zapolnil to vlogo, mi ne ustreza. V tem filmu ga vidimo čisto na koncu za nekaj sekund. In v teh nekaj sekundah vidimo lik, karikaturo z pogledom, ki ga je Depp v preteklih nekaj letih prenesel že v mnogo likov in je po mojem mnenju že močno iztrošen. Poizkušala se bom prepustiti nadaljevanju in njegovi vlogi, a ne vem, če mi bo to res uspelo. Pustimo se presenetiti?

Glasba iz filmov o Harryu Potterju je že kar legendarna. Na glasbeno podlago filma Magične živali med gledanjem nisem bila pozorna in se je ne spomnim. Spomnim se le trenutkov, ko so uporabili temo iz Harrya Potterja in me je preplavil topel občutek poznanega. Ob prihodnjem ogledu nameravam več pozornosti posvetit glasbi. Glasbo za ta film je napisal James Newton Howard. Njegovo glasbo smo slišalo že v filmih serije Igre lakote, King Kong, Vitez teme in Čedno dekle.

Ob ogledu filma v kinu sem zelo uživala, saj videti vse te magične živali. Malo manj kot dve uri in pol sta minili kot bi treni. Zelo rada bi film videla še enkrat, da bi odkrila nove detajle, ki so mi ob prvem ogledu ušli. Nato pa bi ponovno prebrala knjigo, da bi si bolje predstavljala nekatere magične živali.

Uf...sem se kar dobro razpisala in še bi lahko nadaljevala. Za konec le še informacija, da naj bi bilo v seriji 5 filmov. Po do sedaj objavljenih informacijah naj bi nadaljevanje luč kinematografov ugledalo šele novembra 2018. Čez dve celi leti! Po mojem mnenju je časovni razmak zelo zelo dolg. Saj razumem, da taka produkcija vzame veliko časa in denarja, a hkrati ne moram mimo pomisleka, da je to le način pridobiti še večje občinstvo.

Res me zanima, kakšno je veš mnenje o filmu. Prosim dajte si duška v komentarjih, kot sem si ga jaz v tej objavi.

Pina

P.S.: Prevod magične živali (angleško fantastic beasts) mi kar ne gre izpod prstov in jezika. Veliko raje bi napisala magična bitja.

četrtek, 08. december 2016

Filmi, ki sem jih videla v novembru 2016

V novembru sem si ogledala manj filmov. Sem pa bila zato kar dvakrat v kinu. Lepo se videti polno kinodvorano. Izkušnja filma je čisto drugačna, kot če lahko število obiskovalcev prešteješ na prste rok.

Če si želite ogledati napovednik za katerega od spodnjih filmov, kliknite na slovenski naslov.

  1. Moja obilna grška poroka 2/My Big Fat Greek Wedding 2 (2016)
    Moja obilna grška poroka je bila leta 2002 pravi hit. Ta film imam prav rada, videla sem ga večkrat, kot sem zmožna prešteti in še danes me nasmeje. Že napovednik za nadaljevanje, ki so ga posneli 14 let kasneje, je razkril vse o filmu. Moja obilna grška poroka 2 me ni prepričala. Karakterje in njihove napake, ki jih delajo zabavne, poznamo že iz prvega dela. Tokrat jih niso nadgradili. Šale so iste, nič kaj sveže in se ponavljajo čez cel film. V celem filmu je bil le en trenutek, ki me je tako na prvo žogo presenetil. Če pa sedaj o njem razmišljam, me niti preseneti ne več. Maria, Toulina mati, niti obraza ne mora premaknit. Za igralca, ki igra Gusa, sem pa neprestano imela v mislih, da se ne bi smel tako naprezati in sprejeti te vloge, saj ne zgleda dovolj pri močeh. Sklep: nadaljevanja skoraj zagotovo ne bom nikoli več gledala.
  2. Pr'Hostar (2016)
    Po številu gledalcev v kinih zgleda, da samo še tisti Slovenec ali Slovenka ni videl tega filma, ki živi pod kamnom. Fante sem prej spremljala na youtubu, a ta serija ni bila ena mojih najljubših. Zato nisem bila med tistimi, ki so se začeli smejati še preden so liki odprli usta. A se vseeno uživala in to zelo. Film ima svoj šarm in svežino, ki ga na slovenskih platnih že dolgo ni bilo. V veselje mi je bilo videti tudi vrsto pred dvorano in končno zopet obiskati kino z družino. Film bom vsekakor pogledala ko pride na DVD ali na televizijske ekrane. Pravzaprav se tega že zelo veselim, da bom odkrila še kako šalo. Všeč mi je bilo, da so liki v filmu brali slovenske klasike iz zbirke Naša beseda.
  3. Soba/Rook (2015)
    Knjige nisem prebrala. Sedaj, ko sem videla film, je ostala tudi mala verjetnost, da jo bom (razen če me kdo v komentarjih prepriča v nasprotno). Film me je pozitivno presenetil. Med gledanjem, mi je mami povedala, da se knjiga konča na polovici filma. Njej se je prva polovica vlekla, daj je dogajanje omejeno na eno sobo in tri osebe. Meni je pa bil film kot celota všeč. Kako naslika svojemu sinu svet v sobi ter zbere pogum za beg. Da se s tem, ko sinu omogoči beg, njemu v tistem trenutku odpove. Ta del sem najtežje pogledala. Najbolj zanimiva mi je bila druga polovica filma, v kateri se celotna družina spopada z posledicami in ponovno privaja na skupno življenje ter na življenje na svobodi. Toplo priporočam.
  4. Magične živali/Fantastic Beasts and Where to Find Them (2016)
    Sploh ne vem, kaj naj na kratko napišem. Takoj bi šla gledati še enkrat. V naslednjih dneh bom posvetila celotno objavo temu filmu. Do takrat pa hitro v kino. V kinu pridejo res do izraza vse prečudovite in slikovite magične živali.

Kateri film vam je iz preteklega meseca ostal v spominu?

Zanima me tudi, ali imate svoj najljubši božični film? Zelo rada bi videla kakega zabavnega ali pa tudi bolj žalostnega. Važno je le, da je dober.

Pina

torek, 06. december 2016

J.K. Rowling: Magične živali

V kinih se že vrti istoimenski film in bil je že čas, da tudi jaz preberem to knjižico. 
 



Avtor: J.K. Rowling
Naslov: Newt Scamander: Fantastic Beasts & Where to Find Them
Leto izdaje: 2009
Založa: Bloomsbury Publishing
Št. strani: 123
ISBN: 978-1-4088-0301-1
Žanr: fantazija




Magične živali in kje jih najdemo je napisal Newt Scamander in pred nami je Harrijev učbenik. V predgovoru Newt pove, kako je napisal knjigo in kaj so magične živali. V nadaljevanju knjige sledi njihov enciklopedijski popis, ki je ponekod opremljen z ilustracijami.



V branju sem zelo uživala, saj me je knjiga spomnila, na obdobje, ko sem knjige Harrja Potterja kar požirala. Zelo mi je bil všeč uvod, v katerem je predstavljena kratka zgodovina ter definicija zveri. Pri magičnih živalih je nato opisan njihov izgled, kako nevarne so, kje jih najdemo ter nekaj njihovih lastnosti. Občasno ob opisu najdemo še ilustracijo.

Za branje te knjige je po mojem mnenju potrebno uporabiti predvsem domišljijo. Le tako si lahko pred oči prikličemo vsa ta zanimiva in slikovita bitja. Pri nekaterih gre seveda malce lažje, saj smo jih že videli v filmih o Harryju Potterju. Nekaj težav sem imela z imeni živali, a se vanje raj nisem poglabljala.

Najboljši del knjige so bili zapiski in čačkarije, ki sta jih v knjigi pustila Harry ter Ron. Le ti so me nasmejali in spomnili na nekatere odlomke iz nam vsem dobro znanih dogodivščin.

Magične živali so zelo lahko in zabavno branje, primerno za branje v enem kosu ali da le tu in tam malo polistamo po knjigi. Všeč mi je bilo, kako me je teh nekaj strani zopet povleklo v Harryjev svet. Sedaj komaj čakam, da vidim film. Potrudila sem se, da razen napovednikov nisem izvedela nič o zgodbi. Res komaj čakam!!

Imate morda najljubši magično žival? Moja je vsekakor zmaj.

Prijetno branje,
Pina

petek, 02. december 2016

Kokosovi poljubčki obliti s čokolado

Kokosovi poljubčki obliki s čokolado so pri nas doma priljubljeni pri vseh. Verjetno bi jih pojedel še pes, če bi nekako prišel do njih. Danes bom z vami delila ta preprost, hiter ter za prste obliznit dober recept. 

Kokosovi poljubčki so sočni ter rahli. Preliv iz temne čokolade uravnoteži sladkost poljubčka. Zanje potrebuješ le 4 sestavine. Pri tem receptu pa mi je najbolj všeč, da se uporabi celo jajce in mi v hladilniku ne ostanejo rumenjaki.


Za malo več kot 40 kosov potrebuješ:
150g kristalnega sladkorja
175 kokosa
2 veliki jajci
100g temne čokolade (predlagam 75%)

Pečico segrejemo na 200ºC.

Ločimo beljake od rumenjakov. Beljake penasto stepemo. Z rumenjaki penasto stepemo sladkor in nato vmešamo koks.

V kokosovo mešanico pazljivo vmešamo stepen beljak.

S pomočjo dveh čajnih žličk oblikujemo poljubčke. Da to lažje naredimo, žlici občasno pomočimo v vodo. Poljubčke razporedimo na pekač obložen s papirjem za peko. Malo bodo zrasti, a ne preveč, zato jih lahko razporedimo bližje eden drugemu.

V pečici naj se pečejo 10-12 min, da postanejo zlato-rjavkaste barve. Nato jih prestavite na rešetko, da se popolnoma ohladijo.

Na vodni kopeli raztopite čokolado. Nato poljubčke pomočite vanjo, lahko pa jih tudi popolnoma oblijete. Pustite, da se čokolada strdi in kokosovi poljubčki obliti s čokolado so pripravljeni.


Recept je res preprost, rezultat pa za prste oblizniti. V decembru jih bom zagotovo še enkrat spekla. Moji babi so zelo všeč in mislim, da jih bo letos dobila na Božič v dar celo škatlo.

Dober tek,
Pina

ponedeljek, 28. november 2016

Book Haul #8: Slovenski knjižni sejem 2016

Za moj rojstni dan sva z mami letos šli na Slovenski knjižni sejem v Cankarjev dom. Ni boljšega občutka kot biti obkrožen s knjigami in ljudmi, ki jih imajo prav tako radi kot ti.


Moj namen ni bil pretirano zapravljati. V načrtu sem imela le nakup dveh točno določenih knjig. Ena od njiju je bila darilo. Mami mi je za rojstni dan kupila debelo knjigo s Šivanje. V njej Alison Smith predstavi vse, kar moraš vedeti, da si zašiješ karkoli ti pride na misel. Tega darila sem res vesela, saj je šivanje v zadnjem letu postal moj novi in zelo priljubljen hobi. Fascinira me in zaradi njega bolj cenim trud, ki je vložen v izdelavo oblačil. Če želite, da vam povem zakaj sem si izbrala prav to knjigo ter jo bolj temeljito predstavim, mi pustite komentar.


O prvi knjigi Kraljemorčevi trilogiji Ime vetra Patricka Rothfussa sem slišala same dobre stvari in že zelo dolgo jo želim prebrati. V knjižnici imajo le zelo veliko trdo vezavo. Ker je knjiga tudi zelo debela, sem se odločila, da si bom kupila žepno izdajo. Z veseljem bi se takoj lotila teh 750 strani, a žal nimam časa.


Pri Mladinski knjigi so imeli seveda akcijsko kombinacijo žepnih knjig. Druga žepnica označena z nalepko, je stala le 70% prvotne cene. Tako sva skupaj z mami izbrale knjigo švedskega avtorja Fredrika Bakmana Mož z imenom Ove. Predstavljam si, da bom med zadnjimi, ki jo bom prebrala.


Lani je založba Penguin izdala 80 majhnih črnih knjižnic Little Black Classics. Kot že ime pove so to majhne črne knjižice polne klasik. Z njimi se lahko bralec poda v svet klasik in ugotovi, kaj mu je všeč, ne da bi moral brati preveč debele knjige. Nekaj jih že imam na polici, tokrat pa sem s seboj vzela 9 novih:
  • Thomas De Quincey: On Murder Considered as One of the Fine Arts (no. 04),
  • Edgar Allan Poe: The Tell-Tale Heart (no. 31),
  • Herman Melville: The Maldive Shark (no. 38),
  • Elizabeth Gaskell: The Old Nurse's Story (no. 39),
  • Nikolay Leskov: The Steel Flea (no. 40),
  • Edith Wharton: The Reckoning (no. 48),
  • Henry James: The Figure in the Carpet (no. 49),
  • Brothers Grimm: The Robber Bridegroom (no. 68),
  • Herdotus: The Madness of Cambyses (no. 78).

Pri teh majhnih knjižicah sta mi najbolj všeč citat iz besedila na prvi strani knjige ter en stavek ali dva, ki jo opisujeta na zadnji strani.

Ste bili letos na Slovenskem knjižnem sejmu in ali ste domov odnesli kako novo knjigo ali dve?

Prijetno branje,
Pina

sobota, 19. november 2016

Filmi, ki sem jih videla v oktobru 2016

Prišli smo že kar globoko v november in dnevi so bolj mrzli, temni in deževni. Ravno pravi čas, da se s čajem v roki, pokovko na kolenu in piškotom na dosegu roke (za posladek seveda) usedeš na kavč in se posvetiš filmu. Morda najdete v spodnjem seznamu filmov, ki sem jih pogledala v preteklem mesecu, tudi kaj zase.

  1. Čudež na reki Hudson/Sully (2016)
    Ta film s sijajnim Tom Hankson sem videla v kinu. Filmov, posnetih po resničnih dogodkih, ki se posvečajo nesrečam, ponavadi ne maram, saj jih spremljam z občutkom tesnobe, kar mi res ni všeč. A ta film ni tak! Modra se še spomnite zasilnega pristanka potniškega letala januarja 2009 reki Hudson. To je glavna tema filma. A film se ukvarja predvsem z procesom odločitev, ki so vodile do pristanka, preiskavo le tega ter posledicami, ki jih je dogodek imel na pilota, njegovo družino ter kopilota. Predvsem ta vidik v medijih ni bil osvetljen. Film mi je bil res zelo všeč in bi ga priporočila vse. Predvsem mi je bil všeč proces pripovedovanja, ki je mešanica časa neposredno po pristanku (preiskave) ter pogledov v preteklost, ki nam razkrijejo usodni dan.
  2. Razgibano življenje samskih/How to be single (2016)
    Ne hvala. Film se mi ni zdel niti smešen niti zabaven. Zgodba, ki naj bi govorila o tem, kako biti samski v New Yorku, je cela zmešnjava in me je spravila ob živce. Naj se glavna junakinja, če pri filmih z večimi zgodbami lahko govorimo o glavnih junakih, že odloči. Film sestoji predvsem iz seksa, popivanja in umazanih šal, ki so vedno enake in po mojem mnenju niso smešne.
  3. Mr. Right: Morilec na belem konju/Mr. Right (2015)
    Očitno sem v septembru in oktobru gledala filme, v katerih igra Ana Kendrick. In ta je bil še slabši kot prejšnji. Veliko slabši, kar je za čuda celo mogoče. Film govori o malo čudni in v ljubezni obupani punci, ki nepričakovano najde svojega princa na belem konju (da uporabim metaforo iz slovenskega podnaslova filma), ki je plačan morilec, a se je odločil, da bo sedaj morila tiste, ki pri njemu naročijo umore. Je glavni moški lik čisto zmešan? In ali je ona prav tako nora, ker mu sledi? Vem, da so takšni filmi nerealistični, ampak ta gre že preko vseh meja.
  4. Grace monaška/Grace of Monaco (2014)
    Ta zgodovinski film se odvija leta 1963, v času gospodarske krize in ko Monaku grozi, da ga bo ponovno zavzela Francija. Šest let po pravljični poroki, Hitchkock snubi monaško kneginjo, da bi se zopet vrnila v svet filma. Grace mora najti svojo identiteto in vlogo tako v svojem življenju kot v življenju Monačanov. Film gradi na ideji pravljice s srečnim koncem, ki pa po mojem mnenju ni realističen. Ob koncu takih filmov, se vedno vprašam, kaj je se je v resnici zgodilo in si želim vedeti še več. V tem primeru me je ta želja zmedla, saj naj bi konec filma „pravljičen“.
  5. Škrlatni vrh/Crimson Peak (2015)
    Film je v moji knjižnici klasificiran kot grozljivka in jaz ne gledam grozljivk. Škrlatni vrh bi bolj označila kot gotsko navdihnjeno romanco. Ne vem, kaj naj si mislim o nasilni zgodbi naivnega mladega dekleta, ki bi rada postala pisateljica, a se zaljubi v skrivnostnega moža in mu po spletu usode, ki seveda ni splet usode, ampak premišljeno dejanje, sledi čez lužo in bogu za hrbet. Igra glavne igralke ni bil presežek. Mi je pa toliko bolj všeč lik Jessice Chastain. Kaj ste si o filmu mislili vi, če ste ga videli? Bi se lahko reklo, da je le dobra zabava?
  6. Sicario: Onkraj zakona/Sicario (2015)
    Film me je predvsem zanimal, saj je bil nominiran za tri Oskarje. Ko sem ga gledala, sem bila zelo dolgo zmedena, saj nisem čisto razumela, o čem govori. Govori o idealistični FBI-jevi agentki Kate, ki jo izrabijo za to, da „raziskava“ proti mehiškemu kartelu deluje po predpisih na papirju. Film se mi je vlekel. Zgodba odpira mnoga politična vprašanja in vprašanja o tem, kaj je resnično in kaj skrito pred očmi javnosti. Vseeno to ni bil eden meni ljubših filmov.
  7. Petletna zaroka/The Five-Year Long Engagement (2012)
    Zgodba govori o paru, ki se zaroči in se nikakor ne mora poročiti, saj vedno nekaj pride vmes. Nato se odtujita, razideta, živita po svoje in zopet najdeta pot eden k drugemu. Film se mi je vlekel. Morda zato, ker se mi za komedijo, ni zdel smešen. 
    Očka proti Fotru/Daddy's home (2015)
    Še ena Hollywoodska komedija, ki je občasno smešna. O zgodbi pa že tako naslov vse pove. Osrednja tema, biti očim, kaj to pomeni za otroke in dinamiko v družini ter odnos z biološkim očetom, je pomembna. A v tem primeru je le okvir za šale. Upam, da ne bodo posneli nadaljevanja.
  8. An Ideal Husband (1999)
    Film je posnet po komediji Oscarja Wilda in po njegovem vzorcu tudi predvidljiv. Zelo podoben način snemanja in prikaza zgodbe kot pri The Importance of Being Ernst (2002). Luštna komedija
  9. Ženska v zlatu/Woman in Gold (2015)
    Film temelji na resničnih zgodbi judovske družine, ki je živela na Dunaju in je imela v lasti nekaj Klimtovih slik, med drugim tudi Portret Adele Bloch-Bauer 1, znane tudi kot The Women in Gold. Dogajanje se odvija med letoma 2000 in 2006 z prepletenimi prizori iz druge svetovne vojne in prikazuje boj z sodnim sistemom za vrnitev umetniških del Mariji Altmann. Prepletanje časovnih obdobji mi je bilo všeč, saj prikazujejo za zgodbo pomembne dogodke, a tudi čustvovanja in težke življenjske zgodbe posameznikov ter daje napet element pripovedi. Film mi je bil zelo všeč. Prikazuje, kako se še danes spopadamo z posledicami druge svetovne vojne in problematizira lastništvo ukradenih slih. Seveda je film nagovoril tudi umetnostno zgodovinarko v mani.
  10. Levi kroše/Southpaw (2015)
    Nisem si mislila, da mi bo ta film tako zelo všeč, kot mi je bil. Zgodba boksarja, ki mu umre žena in nato še zgubi skrbništvo nad hčerko, je zanimiva in napeta. Tekom filma gledalec začne sočustvovati z glavnim junakom in navijati zanj. Všeč mi je bila tudi glasbena podlaga filma. Film je dolg 2h in 4 min, a se mi ni vlekel. Priporočam tudi tistim, ki jih boks ne zanima.

No to bo končno vse. Najbolj bi priporočila Čudež na reku Hudson, Žensko v zlatu ter Levi kroše. V novembru bo seznam gledanih filmov velik krajši. Obljubim. A vseeno sem odprta za vaše predloge.

Kak zanimiv film vam želim,
Pina

torek, 15. november 2016

Michal Viewegh: Učna ura ustvarjalnega pisanja

Ljubljana je bila leta 2010 svetovna prestolnica knjige. Ob tej priložnosti je v Študentski založbi izšlo nekaj knjig. Ta je ena izmed njih.




Avtor: Michal Viewegh
Naslov: Učna ura ustvarjalnega pisanja
Prevajalec: Anjuša Belehar, Jernej Juren
Leto izdaje: 2010 (2005)
Založba: Študentska založba
Št. strani: 83
ISBN: 978-961-242-280-6
Žant: Novela









Pisatelj Oskar v okviru seminarja ustvarjalnega pisanja sledi zgodbam petih učencev. Med tem osvetli svoje nazore o pisateljih, pisanju, odnosu do bralca in kritikih.

V kratkih osemintridesetih straneh se nam odpira marsikaj. Predzgodba, ki tvori okvir pripovedi,govori o tem, kako avtor izbere svoj navdih za zgodbo, ki jo imamo pred seboj in predstavi like avtorja, kritika in njegovo ljubico ter publicista. Ta del zgodbe, ki je napisan v drugem fondu, se prepleta preko celotne zgodbe. Potem je tu zgodba seminarja ustvarjalnega pisanja, ki zajema obdobje enega semestra, v katerem spoznamo osebne zgodbe nekaterih tečajnikov. Vse zgodbe se prepletajo med seboj na tak način, da včasih nisem vedela, koliko časa je že minilo. Pripovedovalec ni le avtor. Slišimo tudi glasove udeležencev seminarja in tako dobimo vpogled v njihovo čustvovanje in preteklost.

Že v epilogu avtor pove, da bo njegovo naslednje delo natančen popis dogajanja na seminarju. Tako svojo umetnost označi kot popis resnične stvarnosti. Kasneje doda, da mora biti literatura resnica iz tvojega življenja, ki pa jo napišeš na zanimiv način in se osredotočiš na podrobnosti, jih pretirano opišeš in malo prilagodiš. Pisanje je dobro, ko v bralcu vzbuja emocije. Avtor še doda, da tudi novinarji popisujejo resnično življenje, a so pri tem nepopolni in neverodostojni, saj ne povedo vsega. Nekateri imajo pisateljsko žilico, spet drugi ne. V tem vidim že stoletja dolgo prisotno mišljenje, da je ustvarjalnost dana od Boga ter da je umetnost le popis realnosti.

Celotna zgodba pa je okvir v katerem avtor razkriva svoje nazore o kreativnem pisanju, odnosu avtorja in bralca, poklicu literarnega kritika, itd. Pri tem se mnogokrat poslužuje citatov drugih znanih avtorjev, kot so S. King in C. Dickens. Zanimiva mi je zdela oznaka učiteljskega poklica kot „možnosti samovoljne manipulacije z ljudmi“.

Tu je nekaj citatov, ki sem si jih med branjem označila:
  • Pisanje je borba za bralčevo pozornost. Prve strani predstavljajo ključni dvoboj, ki ga moramo dobiti.
  • Branje je trenutek oddiha od človeškega boja. (Daniel Pennac)
  • Beremo, ker hočemo vedeti, kako se z življenjem bojujejo drugi.
  • Literatura je intimnost, ki nam manjka v življenju.
  • Zaključki knjig so umetni. Vsaka človeška zgodba se konča šele s smrtjo.

Med branjem me je vleklo na dva konce. Včasih sem se počutila, kot da berem čtivo za šolo in med branjem ne smem spregledati nobene nianse, simbola ali manifestne izjave. Spet drugič me je zanimala le osebna zgodba junakov. Ne vem, kaj naj si mislim. Od kar sem prebrala to delo se v mislih po malem vračam k njem, a se pri tem počutim kot šolarka, ki ni brala dovolj pozorno in se spregledala sporočilo, ki bi ga mogla dojeti. Zdi se mi, da sem se med branjem preveč osredotočala na manifestarni del zgodbe in premalo na medosebne odnose in zgodbe posameznikov. Morda se je to zgodilo zato, ker je delo tako kratko in imam občutek, da za sočustvovanje z junaki in vpogled v njihovo življenje potrebujem malo več napisanega.

Delo je po mojem mnenju lahko zanimivo za tiste, ki radi kaj preberete o samem procesu pisanja in vlogi avtorja. Ter tudi za tiste, ki vsa zanimajo medčloveški odnosi. 83 strani pa tudi ni preveč, da se bi predolgo zadržali pri nečem, kar vas ne zanima.

Če se odločite knjigo prijeti v roke, bi me zelo zanimalo, kaj ste odnesli od nje. Morda sem pa res nekaj pomembnega spregledala.

Prijetno branje,
Pina

četrtek, 10. november 2016

7 trikov za lepše čevlje

Sama svoje čevlje rada čim dlje časa ohranim v lepem stanju, da mi lahko dolgo in dobro služijo. Tako sem jim preteklo nedeljo posvetila cel dan brisanja, drgnjenja, natiranja z mažo, glancanja in poliranja. Moje celodnevno delo me je navdahnilo, da sedaj z vami delim svojih 7 trikov za lepe čevlje.


  1. Trenutno so priljubljene superge in čevlji z bolj ali manj širokim gumastim podplatom, ki je snežno bel le kadar je čisto nov. Nič več! Mehka gobica in pralni prašek delata čudeže.
  2. Notranjost in zunanjost čevlja lahko hitro obrišeš z otroškimi vlažilnimi robčki, ki ne vsebujejo alkohola in parfumov. Sama na tak način poleti skrbim za sandale in balerinke.
  3. Bližajo se čedalje bolj mrzli del. Da te med čakanjem na avtobus ali sprehajanju po božičnem sejmu ne bi zeblo v noge, daj v čevelj topli vložek, ki je na spodnji strani izoliran s srebrno folijo in tako zadržuje toploto, na zgornji strani pa ima plast volne ali filca, ki prijetno greje. Ta trik mi super greje noge med zimskimi hokejskimi tekmami.
  4. Da čevlji dolgo lepo dišijo, dam v čevelj tanek vložek, ki ne drsijo, so antibakterijski in preprečujejo neprijeten smrad v čevlju. Seveda le, če jih pridno menjaš. Osem parov osvežujočih vložkov za čevlje kupim v DM-ju. Pri nas sem za enkrat opazila le črne, a v tujini imajo tudi bele.
  5. Če imaš malo več čevljev, si lahko poenostaviš brskanje po škatlah za pravim parom čevljev. Na zunanjo stran škatle prilepi fotografijo ali opis para, ki domuje v njej.
  6. Moj predlog je, da po koncu sezone, ko čevlje pospraviš v škatlo ali odložiš na polico, poskrbiš zanje. Jih umiješ in namažeš, da jih boš nato, ko bo zopet napočil čas zanje le obul.
  7. Čevljar zna marsikaj popraviti. Ko opaziš, da se je peta že čudno obrabila ali da podplat drsi, čevlje le nesi k čevljarju, preden padeš in si še kaj narediš. Pišem iz izkušenj, saj drugače ne kolenu ne bi imela grdega velikega temnega fleka, ki je ostal od velike in boleče hraste, saj sem poleti preveč hitela v službi v sandalih, ki so drseli. Ta teden pa mi je čevljar v življenje obudil par superg, ki so me začele pošteno žuliti, saj se je obrabilo blago na notranji strani pete. Res nisem vedela, da zna tudi to.

To je bilo torej nekaj mojih trikov, ki mi dobro služijo. Imaš še ti kakšnega? Deli ga z menoj v komentarjih.

Tople noge vam želim,
Pina

petek, 14. oktober 2016

Filmi, ki sem jih videla v septembru 2016

Letos sem si zadala, da bi rada videla vsaj 50 filmov. Do sedaj mi gre kar dobro. Da bi lahko malo razglabljala o njih, sam se odločila, da bom na blogu začela z novo rubriko. Vsak začetek meseca, se bom malo razpisala o filmih, ki sem jih videla v preteklem mesecu. Pri tem se bom držala kronološkega reda, v katerem sem jih videla.

  1. Zwischen Himmel und Hier (2014)
  2. Mein ganzes halbes Jahr (2014)
    Dva nemška televizijska filma, posneta po zgodbi Cicilie Ahern. Nista nič posebnega. Le romantična zgodba postavljena na Irsko. Po tem ko sem letos obiskala Dublin, me vse zgodbe, ki so postavljene na Irsko še posebej privlačijo.
  3. Na koncu mavrice/Love, Rosie (2014)
    Film je posnet po istoimenski knjigi. Ker knjige nisem prebrala, od napovednika filma pa je minila že cela večnost, nisem vedela, o čemu bo film govoril. A zgodba je v svojem bistvu zelo preprosta. Rosie in Alex sta že od otroštva najboljša prijatelja in na skrivaj zaljubljena drug v drugega. Žal tega ne povesta eden drugemu in tako spremljamo zaplete in skorajšnje srečne konce, dokler ga le ne dočakamo. Film mi (razen glavnega igralca Sama Claflina) ni bil pretirano všeč. Ne vem zakaj, me je neodločnost in nezmožnost komuniciranja med glavnima junakoma malo jezila.
  4. Hčerka najboljšega prijatelja/The Oranges (2011)
    Že malo starejši film polen igralcev iz serij, ki so bili v letu snemanja zelo popularni. Film govori o dveh družinah, ki sta se že dolga leta blizu. Prihod dolgo odtujene hčere domov, je povod, da se obe družini morata spoprijeti s svojimi težavami. Zgodba se tako posveča raziskovanju meddružinskih odnosov, razumevanju samega sebe in osebni rasti. Film se je vlekel! Le to lahko rečem.
  5. Hotel Transilvanija 2/Hotel Transylivania 2 (2015)
    Tako dobre risanke pa že dolgo ne. S sestro sva se na glas smejali. Všeč mi je bila zgodba, ki zopet v ospredje postavlja razlikovanje in sprejemanje osebe zaradi nje same.
  6. Prava nota/Pitch Perfect (2012)
    Presenečena sem bila, da mi je bil film všeč. Tudi vici se mi niso zdeli preveč pol pasom. Uživala sem v petju in razvoju karakterjev. Takoj sem si želela pogledati nadaljevanje.
  7. Prava nota 2/Pitch Prfect 2 (2015)
    Prvi film je imel svoj šarm, poseben naboj. Nadaljevanje je po mojem mnenju brez obojega. Novo dekle se mi zdi prisiljeno, prav tako kot ljubezenska zgodba (kolikor jo je pač ostalo) in rdeča nit. Nekaterih deklet si nisem niti zapomnila. Žal me ni nič zanimalo, ali bo pevska skupina obstala ali ne. Film je po mojem mnenju polen ponavljajočih se vicev.
  8. Dojenček Bridget Jones/Bridget Jones Baby (2016)
    Prvi film ima svoj šarm. Drugi po mojem mnenju ni več tako dober. Tretji je s svojima dvema urama in tremi minutami trajanja naravnost dolg. Smejala sem se skupaj z preostalo dvorano žensk, a se ne spomnim več, čemu sem se smejala. Mislim, da je vidno, da Renee Zellweger dolgih šest let ni posnela filma, saj nam tekom celih dveh ur postreže z dvema obraznima izrazoma in enim ponavljajočim zvokom, kar me je res motilo. Colin Firth in Patrick Dempsey s kemijo, ki jo imata, po mojem mnenju rešujeta celotni film. Če si pozoren tudi opaziš, da v celotnem filmu skoraj ni minute brez glasbene podloge.
  9. Ob tebi/Me Before you (2016)
    Z ogledom tega filma sem malo oklevala, saj mi je bila knjiga všeč. Vesela sem, da me ni razočaral. Zelo redko jočem med filmi. Tokrat me je ta film ganil do solz, kot pred tem že knjiga.
  10. Brezčasna Adeline/The Age Of Adeline (2015)
    Film z magičnim, čeprav „znanstveno“ razloženim elementom. Adeline se po nesreči, v kateri umre in zopet oživi, neha starati. Tako v filmu spremljamo na pogled mlado žensko, ki nima normalnega življenja. Svojo skrivnost skriva, pravih prijateljev ali partnerja nima in svojo hčer mora videti spopasti se s starostjo. Čeprav ji je dana večna mladost, je Adeline tragična junakinja. Na Silvestrovo spozna Elliasa, ki ji spremeni življenje, povrne pogum in jo prisili, da se sooči s svojo preteklostjo. Film mi je bil všeč. Menim, da bi ta zgodva super delovala v obliki serije. Tako bi lahko v merzu spremljali njeno tekom različnih časovnih obdobji. Z vesljem bi si jo ogledala.

To so bili vsi moji filmi, ki sem jih videla v septembru. Nekako so vso malo bolj lahkotni filmi, saj sem v septembru rabila malo razvedrila. Kateri lahek, zabaven a dober film bi mi lahko priporočili?

Prijetno gledanje, Pina

sreda, 28. september 2016

The Autumn Reading TAG // Jesenski bralni TAG

Jutra so hladnejša, dnevi krajši in drevesa so se odela v rumene, rdeče in oranžne barve. Jesen je tu. Ta TAG se mi je takoj zdel lušten, ko sem ga videla na youtube kanalu Jen Campbell. Original pa lahko najdete tu. In kar začnimo!


  1. Ali imaš knjige, ki jih nameravaš prebrati to jesen?
    Ja. Odločila sem se, da zmanjšam seznam knjig, ki sem jih že začela brati. Dokončala bi tri knjige:
  • L.N. Tolstoj: Vojna in mir. Hitro sem ugotovila, da ta knjiga ni neki bav bav, a se mi je ustavilo pri vojni.
  • Gavin Extence: The Universe Versus Alex Woods. Knjiga mi je zelo všeč. Ker jo imam na elektronskem bralniku, sam jo žal nehala brati, ko sem juluja prišla iz Norveške.
  • Alison Croggon: The Naming (The Books of Pellinor #1). S to fantastično knjigo, ki naj bi spominjala na Gospodarja prstanov se borim že zelo dolgo.
    Poleg tega bi rada prebrala še dramsko delo Georga Büchnerja Leonce und Lena, saj bi si rada ogledala predstavo v Mestnem gledališču.
    Pa seveda Fantastic beasts & where to find them. Najprej knjiga in nato film. Komaj čakam.

  1. September prinaša spomine na šolo: katero knjigo si najraje preučeval pri pouku? Kateri je bil tvoj najljubši predmet in katerega nisi maral?
    Spomnim se, da mi je bila na faksu všeč dramsko delo Huga von Hofmannsthala Jedermann (Slehernik). Ne vem zakaj, a mi je ostalo v spominu. V srednji šoli nisem maral kemije in biologije. Morda zato, ker sem imela slabo osnovo iz osnovne šole. Najraje pa sem imela umetnostno zgodovino in slovenščino. Ključ do dobrega pouka je izvrsten učitelj, ki navdihne tvoje interese tudi po koncu šole.
  2.  
  1. Oktobra pridejo maškare (Helloween): uživaš v branju grozljivih knjig in gledanju grozljivk? Kateri so tvoji najljubši?
    NE. Ni šans!! Potem še dolge noči ne bi spala. Še najbližje je bil psihološki triler Ni je več. Tako knjiga kot film sta mi bila všeč.

  1. Novembra je čas za kresove in ognjemete: katera knjiga, ki so jo prebral, je bila najbolj razburljiva in je nisi mogel odložiti?
    Hmmmm. Letos bi to bila alpska kriminalka Felsenfest Jörga Mauerja (žal dostopna le v izvirnem nemškem jeziku). Komisar Jennerwein mora tokrat ugotoviti, kdo je za talce vzel skupino pohodnikov za vrhu gore in kaj želi. Storilec je nekdo, s katerim je skupaj gulil klopi v srednji šoli, saj je so pohodniki njegovi sošolci na obletnici mature.

  1. Katero knjigo bi vzel v roke za prijetno in udobno branje?
    To bi bila tretja knjiga iz serije Outlander Diane Gabaldon Voyager. Moj načrt je hkrati brati tretjo knjigo in gledati drugo sezono serije. Prav težko se brzdam, da se ne bi za dva dneva ulegla z računalnikom v posteljo in gledala en del za drugim.

  1. Ko se udobno namestiš z knjigo v rokah, kateri topli napitek najraje piješ?
    Čaj. Pravega zjutraj, sadnega tekom dneva in zeliščnega zvečer.

7. Kakšne načrte imaš za prihajajoče mesece, česa se veseliš?
Veselim se, da bom zopet lahko gledala hokej :)


Zanimalo bi me, kakšni so vaši odgovori na nekatera od teh vprašanj. Lahko jih delite z mano v komentarjih ali pa odgovorite kar na vse in v komentarje prilepite povezavo.

Prijetno jesensko branje,
Pina

petek, 26. avgust 2016

Izlet na Belo jezero // Weissensee

Malo več kot 2 uri vožnje z avtomobilom od Ljubljane se v Ziljskih Alpah nahaja Weissensee ali Belo jezero po slovensko. Pretekli vikend se je ponudila priložnost in s sestro sva se podali na enodnevno pohajkovanje.


Iz Ljubljane se najhitreje pride do vzhodne strani jezera. Avto sva tako pustili na parkirišču Mösel. Območje jezera je razdeljeno na dva naravna rezervata. Zahodna, bolj poseljena stran in vzhodna nista povezani z cesto. Iz ene strani na drugo lahko prideš le s kolesom, peš ali električnim plovilom. 


V 30 minutni vožnji z ladjico od postaje Ortsee do Paterzipf sem nadvse uživala. Rada sem na premcu ladje in čutim veter na obrazu ter opazujem pogled, ki se odpira pred menoj. 


Belo jezero je najvišje ležeče kopalno jezero na Koroškem. V dolžimo meri 11,6 km. Na najbolj široki točki bi morali plavati 900m, da bi dosegli drugo stran obale. Povprečna globina je 35m, največja pa 99m.


Jezero je zaradi apna prečudovite turkizne barve. Ob obali, kjer je voda bolj plitka, je voda polj žive barve. Takšne barve vode še nikoli nisem videla. V gladino bi lahko strmela celi dan. 



Paterzipf leži na 932 m nadmorske višine. Po pohodni poti, označeni z številko 29, sva se s sestro podali proti Naggler Alm na 1324 m nadmorske višine. Gozdna pot se vije v serpentinah med drevesi. Hodili malo več kot uro in pol. Pot je sicer dolga, a naklon ni pretežak, gozdna pot pa ponuja podlago za zanesljiv korak. 







Alm po nemško pomeni planina. Naggler Alm je bil ob najinem prihodu poln. Našli sva mesto v senci ter si razdelili krompirjevo juho z lisičkami in žlikrofe polnjene z domačo skuto.


Nazaj sva se vrnili po poti št. 28 in nato 26. Pohodniške in kolesarske poti so zelo dobro označen. Pot navzdol je bila krajša, a prav tako prijetna. Povsod, kjer se pogled odpre na jezero, najdeš leseno klopco. Z veseljem bi na kateri posedela dalj časa in le opazovala razgled. 



Nazaj na ladjo sva se vkrcali na postajališču Naggl. Ker sva ravno zamudili prejšnjo, sva imeli čas, da sva iz pomola namakali noge v prijetno topli vodi. Žal mi je, da ni bilo dovolj časa, da bi se lahko popolnoma potopila vanjo. 


Vožnja nazaj je bila na moje veselje malo daljša. Na vodi so plavali majhni leseni čolnički in na nabrežju so družine imele razgrnjene odeje za piknik. Od vodi lahko tu in tam opaziš lesene hiške, ki služijo za kopanje. Iz ene so skakali v vodo iz prvega nadstropja. Bilo je vidno, da so se otroci zelo zabavali. 


Izlet je bil res lep in še dolgo ga bom ohranila v spominu. Najljubši del dela je bila vožnja po jezeru. A to za tiste, ki me poznajo ni nič nenavadnega. Hvala draga sestra, da si mi dovolila, da sem izbrala cilj najinega izleta.


Weissensee je blizu slovenske meje. Upam, da ga kdaj obiščete in uživate v prečudoviti barvi jezera, zeleni pokrajini in dobri hrani. Nekaj informacij za načrtovanje izleta lahko najdete tu.

Uživajte v soncu,
Pina

petek, 19. avgust 2016

T. Ohba, T. Obata: Death Note vol. 1

Death note je napeta zgodba o boju za boljši svet.

 
Avtor: Tsugumi Ohba
Ilustracije: Takeshi Obata
Naslov: Death note vol. 1
Leto izdaje: 2003 (nem. 2006)
Založba: Tokoyopop
Št. strani:195
Žant: manga, kriminalka

Ryjuk, bog smrti, svoj Death note (zvezek smrti) pusti pasti na Zemljo, kjer ga najde najboljši dijak Japonske, Light. Človek katerega ime je zapisano v Death note bo umrl. Light se odloči, da bo s pomočjo zvezka ustvaril boljši svet. Tako se med njem in detektivom L. razplamti boj. Kdor bo prvi razkril svoje pravo ime, bo umrl.









To je moja prva prava japonska manga, ki sem jo prebrala. Način branja sem hitro in z lahkoto osvojila. Zelo so mi bile všeč črno-bele ilustracije, ki so polne dinamike in izraznosti.

Pravila uporabe zvezka bog smrti Ryuki razkrije sproti. Tako se njegove omejitve vedno pomemben faktor, ki narekuje dogajanje in poskrbijo za napeto dogajanje. Prepričana sem, da ima Death note še več pravil uporabe, ki se bodo razkrila v nadaljevanju. Všeč so mi bili tudi trenutki humorja med Lightom in Ryuko.

Zgodba odpira nekaj zanimivih vprašanj. Kdo lahko odloča o življenju in smrti? Ali je tisti ki nekoga pošlje v smrt, da ni naredil svet boljši, res morilec? Kje je se nahaja meja med črnim in belim? Kdaj in zakaj lahko posameznik odloča o smrti sočloveka? Seveda na nobeno od teh vprašanj ne prejmemo odgovora.

Da so mi tovrstne zgodbe zelo všeč ni presenečenje. Več let sem namreč gledala animejein se tako tudi naučila nemško. Zgodba teče hitro in je polna preobratov ter novih zapletov. Komaj čakam, da prejmem naslednji zvezek. Zagotovo ga bom zelo hitro prebrala. Medtem pa morda pogledam istoimenski anime. A seveda le do tja, do koder seže zgodba v prvem zvezku.

Ali mi lahko priporočite še kako zanimivo in napeto mango?

Pina

Mango sem prebrala v nemškem prevodu.

torek, 16. avgust 2016

Kitajska juha s piščancem in rezanci

Tudi poleti se najde kak deževen dan, ko nas juha prijetno pogreje. Čeprav ta juhica ni tradicionalna kitajska juha, je nadvse okusna.

Ponavadi uporabim jajčje rezance, a jih tokrat nisem imela pri roki. Zato sem posegla po soba rezancih, ki jih drugače rada uporabim pri hitrih jedeh. Če boste soba rezance pustili stati v juhi , bodo popili vso tekočino in ostali boste z slastnimi rezanci po kitajsko. 


Za 6 porcij potrebujemo:
360g čebule
pol glave česna
250g korenja
ca. 20g oz. za palec ingverja
200g pora
270g gob
200g piščančjega mesa
230g rezancev (tokrat sem uporabila soba rezance)
1 jedilno žlico olivno olje
1 jedilno žlico arašidovo olje
čili kosmiče ali svež čili
sojino omako
sol, poper
sladko papriko v prahu
mešanica petih kitajskih začimb
sezam za dekoracijo


V velikem loncu segrejemo kokosovo in arašidovo olje. V olju popražimo čebulo, ki smo jo prej narezali na pol kolobarje. Med praženjem dodamo eno jedilno žlico sojine omake.

Medtem ko se čebula praži na paličice narežemo korenje, na drobno sesekljamo česen, nastrgamo ingver ter na kolobarje narežemo por.

V ponev dodamo česen in ingver. Začinimo z eno čajno žlico paprike, eno čajno žlico petih kitajskih začimb, čilijem po okusu, solimo ter popramo.

Čebulo potisnemo ob rob ponve ter soljeno in poprano meso na hitro zapečemo na obeh straneh. Zalijemo z 1,2 l vode.

Juha na zmernem ognju kuhamo 10 min. Nato dodamo por, na rezine narezane gobe in korenje ter eno jedilno žlico sojine omake. Kuhano še 7 min. Nato dodamo rezance in kuhamo 3 min (oz. po navodilih na embalaži). Piščančje meso vzamemo iz juhe in ga natrgamo na koščke ter vrnemo v juho.

Juho postrežemo z malo sezama na vrhu.

Dober tek!

Pina