Poišči buklo

sreda, 08. junij 2016

Branje na avtobusu

Od kar pomnim, sem brala vedno in povsod. A minili so dnevi, ko mi med branjem po ovinkasti cesti ni postalo slabo.

Ker mi v zadnjem času primanjkuje časa in energije za branje, je knjiga zopet vedno navzoča v moji torbici. Tako vsak dan na poti na delo in nazaj domov berem. To je tudi eden od razlogov, zakaj raje uporabljam javni prevoz kot kolo (le kako naj kolesarim in berem hkrati) in kupujem velike torbice (le kako naj celi dan tovorim knjigo s seboj).

Zelo rada opazujem ljudi okoli sebe. Moja sestra pravi, da posameznika preskeniram s pogledom od glave do peta in spet nazaj ter da je celotni postopek zelo čuden in opazen. Sama se tega niti ne zavedam prav dobro.

Tako je zame sedaj vožnja z avtobusom postala idealen čas za dve meni ljubi stvari: branje knjig in opazovanje ljudi. Če pomisli, ne moram ne brez ene ne brez druge. A žal lahko učinkovito počnem le eno hkrati.

Ko na avtobusu berem knjigo, se čisto potopim vanjo, pa naj bo zanimiva ali ne. Okolico za nekaj postaj ne obstaja. Včasih sem zato malo zmedena in ne vem, katera ulica je odgovorna za to, da me je ponovno dobro prešejkalo. Prav tako ne opazim, kdo se je usedel poleg mene (sedenje je zame pogoj za branje na avtobusu). Majhni zanimivi vsakdanji pripetljaji se tako odpeljejo mimo mene.

In čeprav so se pred kratkim v avtobusih pojavile nalepke, ki označujejo prostor rezerviran za nas bralce, je ravno tisti sedež vedno zaseden. Ali res obstaja kdo, ki bi šel z knjigo v roki do sopotnika, ga pocukal za slušalke ter pokazal na svojo knjigo?

Na koncu se mi zdi, da sem na avtobusu manj vpadljiva, če bulim v ljudi, kot pa da glavo tiščim med platnice. Še posebej, če je na platnicah upodobljena podoba, ki namiguje na slabo kvaliteto čtiva, čeprav mogoče temu ni tako A knjigi se ne moram odreči, opazovanje pa bom raje prihranila za deževne dni, ko so avtobusi še posebej polni in se človek še premakniti ne mora, kaj šele da bi bral.

Ne bom pa pozabila trenutka, ko sem se nekaj tednov nazaj usedla na sedež čisto na koncu avtobusa poleg osnovnošolca, ki ni dvignil pogleda iz knjige, in tudi sama odprla knjigo. Pa sva že bila dva.


Vsem želim prijetno branje na avtobusu.
Pina