Poišči buklo

torek, 19. september 2017

Book haul #12: Nekaj novega in nekaj starega

Book Depository me je pogrešal! Tako se je v mojem email predalu znašel kupon za 10% popusta. Enkrat sem takšno ponudbo prezrla, a tokrat se ji nisem mogla upreti. Zase sem izbrala tri knjige, očiju pa sem naročila dve.


Že vse od izida sem želela prebrati biografijo fantov iz skupine McFly. Knjigo McFly: Unsaid Things... Our Story so končno ponatisnili in zato nisem dolgo oklevala.


Izbrala sem si tudi lepo trdo izdajo knjige All That She Can See avtorice Carrie Hope Fletcher. Že zelo dolgo si želim prebrati kakšno njeno delo, da lahko končno ugotovim, ali mi je njen način pisanja všeč.


Pri super ponudbah sem odkrila knjigo, katere naslov me je hitro prepričal v nakup. Avtobiografija astronavta Chrisa Hadfielda An Astronaut's Guide to Life on Earth ima res zanimivo in lepo naslovnico. Komaj čakam, da jo preberem.


Profesionalni kolesar Thomas Dekker v knjigi The Descent govori o svoji izkušnji z dopingom. Druga knjiga za očija, ki je še na poti, nosi naslov Shut up Legs! Jensa Voigta.


Poleti sem se rada sprehajala po Ljubljani in vedno sem pokukala v kak antikvariat. Nekaj krat se je zgodilo, da sem imela srečo in sem naletela na knjige, ki sem jih že dolgo iskala. Biografijo Franc Jožef avtorja Jean-Paul Bleda sem za rojstni dan podarila mami.

Zbirko Baletni copatki sem prebrala večkrat in je ena mojih najljubših. A te knjige se danes zelo težko najde. Imela sem veliko srečo, da se našla zadnjo v zbirki. Labodje pero Lorne Hill me sedaj čaka na moji polici in mami, da jo po dolgih letih zopet preberem.


The Day of the Triffids Johna Wyndhama je moderna klasika in ena mojih najljubših knjig. Ko sem našla staro Penguinovo izdajo romana The Chrysalids, sem jo z velikim nasmeškom na obrazu kupila.


Za konec sem prihranila težko pričakovano knjigo, ki mi jo je le za 4£ prinesel stric iz Anglije. Tretji del serije A Court of Thorns and Roses nosi naslov A Court of Wings and Ruin. Polna sem pričakovanja, da preberem, kako se nadaljuje zgodba izpod peresa Sarah J. Maas.


Katero knjigo ste kupili kot zadnjo?

Prijetno branje,
Pina


četrtek, 14. september 2017

Maeve Binchy: Hiša na Tari

Družinska zgodba katere središče je hiša na Tari razkriva skrivnosti in proces odraščanja.


Avtor: Maeve Binchy
Naslov: Tara Road
Prevod: Aleksandra Rekar
Leto izdaje: 1998, 2002
Založba: Založba Mladinska knjiga
Št. strani: 492
ISBN: 86-11-15386-2
Žanr: roman
Goodreads

Ria Lynch in Danny imata na prvi pogled vse. On je uspešen nepremičninski agent, ona lahko v miru skrvi za družino in hišo. A kaj ko se ljudje spreminjajo in želijo več, kot lahko imajo?

Še vedno kolebam med tem, kaj je bistvo te knjige. Že v naslovu je izpostavljena hiša na Tari. Po mojem mnenju so stanovalci ravno tako pomembni kot hiša, še posebej Ria in Danny.

V zgodbi lahko sledimo različnim tipom žensk in njihovem statusu v družbi. Tako sledimo Rii, zgledni ženi in gospodinj, Rosemary, samski in uspešni poslovni ženski, njuni prijateljici, ki je v razmerju z alkoholikom...

Všeč mi je bilo, da se dogajanje večinoma odvija v Dublinu, saj sem si lahko pred oči priklicala ulice, zvoke in ljudi, ki se jih še dobro spominjam od svojega enotedenskega pohajkovanja po tem mestu. 


Knjiga je sicer zelo obsežna, a je razdeljena le na 10 poglavji. Tekom zgodbe pripovedujejo skoraj vse osebe, ki jih srečamo. Ritem menjav perspektiv se proti koncu knjige stopnjuje, kar da zgodbi v zadnjem delu drugačen občutek.

Ko sem začela brati knjigo, nisem dobro vedela, o čem govori. Po opisu na zadnji strani, naj bi govorila o dveh ženskah, ki sta za poletje zamenjali svoji hiši. A ta aspekt zgodbe se pojavi šele v drugi polovici knjige ter prikaže odraščanje in spremembe v življenju obeh žensk. Kaj je preobrat, ki pripelje do te menjave hiš, boste morali med branjem ugotoviti sami.

Tedni, v katerih je morala premisliti, preden je spregovorila, so se obrestovali. Nič ji ni škodovalo, da se je morala naučiti v povsem novem in drugačnem okolju. Kjer te ljudje sodijo po tem, kar narediš in rečeš, in ne na osnovi dolgotrajnega prijateljstva. Ria je čutila, da je odrasla na način, na katerega ji doma nikoli ne bi bilo treba. Konec koncev nikoli prej ni živela sama, iz materine hiše je šla naravnost v Dannyjevo.

O knjigi še vedno razmišljam in še vedno ne vem, ali mi je bila všeč ali ne. Po pravici povedano se mi je predvsem prva polovica vlekla, druga pa prehitro minila. Zelo dolgo se z nobeno osebo nisem povezala in sem kot bralec imela občutek, da na dogajanje gledam od zunaj, z velike razdalje oziroma, kot da mi nekdo pripoveduje o življenju tretje osebe, ki me pretirano ne zanima. Predvsem me je dolgo motila Riina pasivnost za masko vedrosti in skrbi za druge.


Kot že rečeno, mi je bil drugi del zgodbe, ko se pojavi tudi Američanka Marylin, bolj zanimiv. Marylin je popolnoma nov lik v zgodbi, kar jo naredi skrivnostno in bolj zanimivo. Po mojem mnenju popolnoma spremeni dinamiko zgodbe in nekako prisili Rio, da se odtrga od svojega življenja in sebe vidi v drugačni luči.

O knjigi imam še vedno mešane občutke. V roke sem jo vzela, ker je bila Hiša na Tari ena izmed štirih knjig, ki sem jih poleti izposodila vknjižnici v okviru akcije Maček v žaklju. Po tem, ko sem jo prebrala, sem ugotovila, da imam že več let na polici angleški izvod knjige iz druge roke. Ker dvomim, da jo bom še enkrat prebrala, sem se odločila, da jo izločim.


Leta 2005 je bil po knjigi posnet film, ki (se mi zdi) ga nisem videla.


Res me zanima, kakšno je vaše mnenje o Hiši na tari.

Prijetno branje,
Pina

torek, 29. avgust 2017

Outlander in jaz

Ko sem brala prve strani, nisem vedela, o čem bo knjiga govorila. Zgodba, ki se odvija na Škotskem v 18. stoletju me je potegnila vase in me od takrat ni več izpustila. 
 

V nadaljevanju bom razkrila nekaj informacij iz prve in druge knjige. Če ne želite izvedeti preveč, kar nehajte brati tale sestavek in raje vzemite knjigo v roke.

Outlander/Tujka
Claire Randall in njen mož Frenk se po koncu druge svetovne vojne odpravita na Škotsko na svoje druge medene tedne. Claire dotik čarobnega stoječega kamna pripelje v leto 1743, ker spozna množico novih ljudi, se bori za svoje življenje in ljubezen ter beži pred Frenkovim praprapradedom (koliko pra-jev je pred dedom sem že pozabila) Jackom Ranallom. Claire se mora odločiti, kaj bo naredila s svojim poznavanjem prihodnosti, saj se bliža Jakobinska vstaja, ki je zapečatila usodo Škotske. Claire se bori za svojo ljubeznijo do Jamija ter zvestobo do Frenka.


Dragonfly in Amber/Kačji pastir v jantarju
Claire in Jamie se leta 1744 odpravita v Pariz, kjer bosta poizkušala preprečiti Jakobinsko vstajo. V letu 1968 se Claire z odraslo hčerko Brianno vrne na škotsko višavje, kje razkrije dolgo časa varovano skrivnosti. 
 


Škotska me že zelo dolgo privlači. Ko nimam kaj početi, sestavljam svoje sanjsko popotovanje po Škotski. Zato ni čudno, da sem tako serijo kot knjige zelo vzljubila. Knjige so zelo dolge, polne oseb in dogodkov. Zlasti med branjem druge knjige, katere druga polovica se zopet odvija na Škotskem, nisem bila vedno prepričana, kje in kdaj so se osebe že pojavile v zgodbi.

Ko sem brala prvo knjigo, se je ravno zaključevala prva sezona serije, a je takrat nisem želela gledati. Kot pri vsaki knjigi, ki mi je zelo všeč, se bojim, da mi bo film ali serija spremenil moje videnje in doživljanje zgodbe. Naj si bo zaradi slabe kvalitete (kot na primer pri Ergomu iz leta 2006) ali pa ker se moja predstava o glavnih likih ne ujema z filmsko. Tega me je bilo tokrat res strah. Zato je še dobro leto nisem pogledala. Šele ko sem leto kasneje začela brati drugo knjigo in nisem mogla brati dovolj hitro, sam začela vzporedno gledati prvo sezono. Zelo težko se je bilo odločiti med naslednjo epizodo in naslednjim poglavjem! Tako sem vzporedno brala drugo knjigo in gledala prvo sezono. Super kombinacija. Med branjem sta me spremljali glasba iz serije, ki je res fenomenalna in prečudoviti ter čarobni posnetki Škotske.

Na začetku druge knjige sem pogrešala Škotsko, saj je dogajanje postavljeno v Pariz. Sem pa zato v prvih poglavjih z veseljem spoznavala Jamijevo hčer Brianno ter zgodovinarja Rogerja. Ko se je v drugi polovici dogajanje zopet preselilo na Škotsko, sem bila vesela, hkrati pa me je dogajanje navdajalo z tesnobo, saj sem vedela, da se bliža bitka vrhunec jakobinske vstaje leta 1745, bitka pri Colludnu, ki je potekala 16. aprila 1746.

Pri knjig cenim dobro napisano zgodbo, ki temelji na zgodovinskih dejstvih. Tudi sama sem raziskala zgodovinsko ozadje zgodbe, ki me je zelo pritegnilo. Avtorica sama poudarja, da za vsako knjigo posveti veliko časa raziskovanju. Zato tudi knjige ne izhajajo tesno ena za drugo. Tudi, ko dogajanje ni najbolj razburljivo, se zgodba ne vleče. Čeprav me je pritegnila epska in strastna ljubezenska zgodba med Claire in Jamiem, me enako zanimajo tudi vse druge plasti zgodbe. Še posebej mi je všeč Jamijeva sestra Jenny ter čarovnica Geillis v prvi knjigi ter Roger v drugi. Nekateri liki z Jamiem na čelu so prav smešni. Najbolj zanimiv mi je bil prikaz življenja na gradu Leoch ter posestvu Lallybroch. Res zelo mi je pa všeč, da zgodba ni predvidljiva. Zaključek (in mnogo preobratov vmes) me je presenetil tako v prvi, kot v drugi knjigi. Sedaj, bo koncu druge knjige, bi pa le rada vedela, kaj se je z Jamiejem dogajalo po tem, ko je Claire odšla nazaj v svoj čas.

Pri seriji me je najprej pritegnila glasba. In sicer tako zelo, da sedaj včasih poslušam soundtrack, česar nisem počela od Gospodarja prstanov. Magični prizori Škotske pokrajine me kličejo, naj jih končno obiščem. Seveda pa ne moramo mimo igralcev, Caitriona Balfe v vlogi Claire ter seveda Sam Heughan z svojim škotskim naglasom. V vlogah Franka in Jacka Randalla blesti Tobisa Menzies, v vlogi Dougla MacKenzia pa Graham McTavish. Zelo velika pozornost je posvečena tudi scenografiji in kostumografiji, ki gledalca ne pustita na cedilu. 


Ko sem prebrala, da je bila serija podaljšana za tretjo in četrto sezono, sem sklenila, da bom tudi v prihodnje brala knjigo in gledala eno starejšo sezono. Tako se sedaj brzdam in čakam, da bom imela veliko časa in bom lahko nemoteno, v miru in z velikim užitkom hkrati brala tretjo knjigo Voyager in gledala drugo sezono. Sem pa slišala, da so se scenaristi v drugi sezoni malo manj držali knjige.

Saj sploh ne vem, kaj naj še napišem. 10. septembra se serija vrača na male ekrane s tretjo sezono. Napovedniki mi je čisto zlezel pod kožo. Tako sem se odločila, da je prišel čas, da preberem tretjo knjigo in pogledam drugo sezono, saj sedaj z gotovostjo vem, da se Jamie in Claire vračata.


Dajte priložnost knjigam ali seriji. Mislim, da je možnost, da vam bo žal, zelo nizka.

Kaj je vaš najljubši del Outlanderja?

Prijetno branje ali gledanje vam želim,
Pina

KNJIGE:
  1. Outlander/Tujka (1991)
  2. Dragonfly in Amber/Kačji pastir v jantarju (1992)
  3. Voyager (1993)
  4. Drums of Autumn (1996)
  5. The Fiery Cross (2001)
  6. A Breath of Snow and Ashes (2006)
  7. An Echo in the Bone (2009)
  8. The Space Between (2013)
  9. Go Tell the Bees that I am Gone (v delu)

sreda, 23. avgust 2017

Grad Karlštejn

Star srednjeveški grad, utrdba, v kateri so hranili kronske dragulje, je kraj, kjer domišljija dobi krila.


30 km jugozahodno od Prage se nahaja srednjeveški grad Karlštejn, ki so kot nalašč ponuja za poldnevni izlet iz Prage. Tako sem ga letos poleti obiskala tudi jaz.

Grad je leta 1348 ustanovil Karl IV., da bi v njem hranili in varovali kraljeve dragulje in zakladnico Svetega rimskega cesarstva ter relikvije. Kapela Svetega križa je bila dokončana leta 1365. S tem se je zaključila tudi gradnje gradu. V prvi polovici 15. stoletja so tu med husitskimi vojnami hranili kraljeve dragulje. Tako je grad bolj utrdba in ni bil nikoli namenjen reprezentativnim namenom in pretiranemu razkošju.



Grad je bil prvič v gotskem slogu obnovljen že po letu 1480 ter kasneje v zadnji četrtini 16. stoletja. Leta 1648 so ga osvojili Švedi in ga pustili v zelo slabem stanju. Grad je pri vladarjih zaradi svoje nemodernosti postal nepriljubljen. Današnjo podobo je dobil z neogotsko prenovo med letoma 1887 in 1899 pod vodstvom Josefa Mockerja. 


Ob prihodu se lahko avto parkira na seveda plačljivem parkirišču ob vznožju vasi, ki je nastala med gradnjo gradu. Na grad se lahko lagodno povzpnemo po cesti ali brez napora peljemo s kočijo.

Sama sem šla peš. To je bil moj najljubši del obiska. Pot se počasi vzpenja med hišami, ki ponujajo okrepčila in spominke. Med tem se nam odpira slikovit pogled na gad, dokler dokončno ne izgine izpred oči in se zopet pojavi pred nami na vrhu, kjer vstopimo vanj. 

 

Vstop v dvorišče je brezplačen. Malo se lahko sprehodimo tudi po obzidju, a vstop v notranjost je možen le z vodstvom. Izbiramo lahko med štirimi vodstvi. Vsako v ospredje postavlja eno izmed treh vrhuncev gradu – bivanjske prostore, kapelo Svetega križa z 129 poslikavami mojstra Theodorica iz 14. stoletja, Marijanski stolp in zakladnico. Vodstva so v različnih jezikih in poleti je na voljo veliko terminov, tako da verjetno ne boste dolgo čakali na prosto mesto. Omenim naj še, da so cene vodstva v češkem jeziku nižje od cen v tujih jezikih.



Z družino smo se odločili za vodstvo A, ki vodi po zasebnih in reprezentativnih sobah Karl IV. Vodička je bila super, skupina pa pregleda in podane informacije zanimive. Med drugim smo videli sprejemno dvorano, prestolno dvorano z prelepim lesenim stropom, spalnico s kapelo, notranje dvorišče ter repliko krone Karla IV., ki jo danes hranijo v Pragi in jo na ogled postavijo le ob posebnih priložnostih.

Grad Karlštejn je slikovit in zelo dobro ohranjen. Iz njega se naj odpira pet razgled na podeželje.
 

Več informacij o gradu Karlštejn in načrtovanju obiska si lahko preberete na uradni spletni strani https://www.hrad-karlstejn.cz/en

Pri načrtovanju obiska bodite pozorni na odpiralni čas, ki se zelo razlikuje glede na letni čas.

Obisk gradu Karlštejn je minil hitro, a ga bom še dolgo ohranila v spominu.


Ali ste ga že obiskali in kakšen vtis je naredil na vas?

Prijetno potepanje,
Pina

torek, 15. avgust 2017

Giovanna Fletcher: Happy Mum, Happy Baby – My adventures in motherhood

Iskrena, zabavna in čustvena pripoved o materinstvu.


Avtor: Giovanna Fletcher
Naslov: Happy Mum, Happy Baby. My adventures into motherhood
Leto izdaje: 2017
Založba: Coronet
Št. strani: 358
ISBN: 978-1-473-65120-3
Žanr: avtobiografija, priročnik
Goodreads

Giovanna v knjigi Happy Mum, Happy Baby iskreno spregovori o vseh plateh materinstva in družine. Začne z željo po družini in prvem neuspelem poizkusu ter nadaljuje s prihodom svojih dveh sinov Buddyem in Buzzom.

Giovanna in njen mož Tom sta v Angliji znani osebnosti. On je glasbenik in pisatelj, ona igralka in pisateljica. S sledilci redno delita svoj vsakdan na Instagramu (Giovanna, Tom), YouTubu (Giovanna, Tom) in Facebooku (Giovanna, Tom).

I couldn't escape the feeling of loss for long, though: it was back soon enough. I've heard miscarriage referred to as the loneliest grief. It is. It's so insular. So personal. So soulcrushing.

Knjiga Happy Mum, Happy Baby predstavlja idejo, da je le otrok srečne in zadovoljne mamice, lahko srečen in zadovoljen. Giovanna pri tem opiše svojo izkušnjo in željo, da bi bila najboljša mati ter spoznanje, da ni potrebno biti popolna mati v očeh drugih. Knjiga ni zbirka smernic, kako vzgajati otroke, ampak je polna lastnih izkušenj, nevsiljivih nasvetov, razmislekov in spoznanj. Giovanna tako z nami deli zgodbe in poglede o dojenju, potovanju z otroki, samopodobi, ženskem telesu... Seveda je v knjigi tudi nekaj prisrčnih fotografij.

We've sexualised boobs, which is fine – they're blooming gorgeous – but we also need to acknowledge that they're as great at multi-tasking as their owners are.

Ker Giovanno redno spremljam, sem med branjem slišala njen glas. Način pripovedovanja je pogovoren, oseben,iskren in zabaven. Knjigo sem prebrala zelo hitro.

Whenever we're somewhere now or they're experiencing something for the first time (or second, third, fourth of fifth...), I turn to the bosy to see their reactions. I love it. It's like looking at the world with a fresh set of eyes.

Mislim, da je knjiga zanimiva tudi za tiste, ki še niso mamice in celo za pripadnike nasprotnega spola, saj daje vpogled v resnično, vsakdanje življenje sodobne matere, ki se uči biti dobra mati. Sama bi z veseljem prebrala še več in verjamem, da bo prišel čas, ko bom zopet posegla po njen. Poleg tega pa je naslovnica res super.

Prijetno branje,
Pina


torek, 08. avgust 2017

Tone Seliškar: Bratovščina Sinjega galeba

Poletja še ni konec. Še vedno imaš čas, da prebudiš otroka v sebi in se s Sinjim galebom odpraviš na morje dogodivščinam naproti.


Avtor: Tone Seliškar
Naslov: Bratovščina Sinjega galeba
Ilustriral: Božo Kos
Leto izdaje: 1936 (1974)
Založba: Mladinska knjiga
Št. strani: 133
Žanr: pustolovska povest
Goodreads

Na skalnatem otoku živi sirota Ivo, ki hrepeni po ljubezni in življenju na odprtem morju. Na svojih ramenih že od malih nog nosi grehe svojega očeta. Očeta končno spozna na njegovi smrtni postelji in dobi največje darilo, barkačo, ki jo otoški otroci popravijo in se z njo podajo na odprto morje. Ko končno odrinejo, so na morju več mesecev in doživijo mnogo dogodivščin.

Pred mnogimi leti sem to knjigo, ki jo je v sedemdesetih letih kupil moj dedek, že prebrala. Tokrat sem jo v roke vzela z občutkom nostalgije. Ritem in način pripovedovanja sta me med branjem pomirila, zgodba pa me je kar povlekla vase.

Počasi počasi se je spuščalo sonce k morju. Ko se je žareča sončna krogla dotaknila neizmerne vode, se je vse morje vžgalo kakor od silnega ognja in rdeč sij je obliznil vse otoke. Galebi, ki so vreščali nad zalivom, so utihnili, ptički, ki so žvrgoleli v drevju, so se poskrili. Nazadnje je padlo sonce v morje. Voda je ugasnila, večerni mrak se je vzdignil iz globin morja in pokril hišice, bele skale, jadrnice, vinograd in oljke.

Ivo je zanimiv lik, ki na svojih ramenih nosi očetove grehe. Hrepeni po drugačnem življenju in ljubezni, saj ga na otoku skoraj vsi odrasli krivijo za očetovo napako. Svojo priložnost vidi v življenju na morju.

Njegovi tovariši imajo svoje ljudi, vozarijo se na starih jadračah z očeti in brati na lov, on sam pa nima nikogar, da bi se mu potožil, da bi ga pobožal ali pa tudi oštel. Prav ta velika vrzel v njegovem življenju ga je priganjala venkaj na morje, v svet, kamorkoli daleč, kjer so veliki dogodki. Tu so skale in majhno življenje, tamkaj pa je slutil mnogo velikega življenja in čudovitih prigod.

Čeprav je povest kratka, so vsi liki opisani prepoznavno in je zgodba polna dogajanja in idej, ki jih avtor deli z bralcem. Način pisanja ustvari atmosferični občutek in jasna čustva, v katere sem se potopila. Pripoved govori o tovarištvu, združevanju ribičev, skupnem delu in boju za pravico ter težkem življenju na otoku. Zelo zanimiv se mi je zdel opis poteka ribolova. Ilustracije prijetno dopolnjujejo povest.

Moj opis še zdaleč dobro ne opiše te knjige. Bolj razmišljam o njej, bolj čarobna se mi zdi ta pripoved. Vzemi jo v roke. Kratka je in časa ti ne bo vzela veliko, a popeljala te bo med mlade, ki so polni življenja, idej in poguma, daleč na odprto morje, kjer prežijo nevarnosti in se odpirajo priložnosti za spoznavanje samega sebe.

Prijetno branje,
Pina

četrtek, 20. julij 2017

TV serija: The Crown/Krona – 1. sezona

Napeta, zanimiva zgodovinska drama, ki temelji na resničnih dogodkih in daje občutek, da je preteklost še vedno zelo blizu.

Serijo mi je priporočila prijateljica in ko sem ji dala priložnost, me je hitro pritegnila. Tako so sedaj jaz priporočam naprej.

Igrajo: Claire Foy, Matt Smith, Vanessa Kirby, Eilleen Atkins, Jeremy Northam
Scenarij: Peter Morgan
Jezik: Angleščina
Premiera: 4. november 2016
Televizijska hiša: Netflix
Št. sezon: 1
Št. epizod: 10
Dolžina epizode: ca. 50 min
Žanr: biografska zgodovinska drama


V prvi epizodi začnemo spremljati bodočo kraljico Elizabeto II. od trenutka, ko se zaroči s princem Philipom. Nato sledimo njenim prvim letom vladavine, v katerih išče svoje mesto znotraj kraljevine in družine. Sledimo dogodkom iz 2. polovice 20. stoletja, ki so izoblikovali čas, v katerem živimo.

Všeč, mi je, da so značaji oseb zelo dobro in hitro orisani. Tako se gledalec hitro seznani z njimi in si jih zapomni. Nadvse privlačna je tudi scenografija in kostumografija. Prava paša za oči. Fascinira me, kako že oblačila obeh sester, kraljica Elizabete II. in princese Margaret, kažejo na njun položaj in vrednote.

Pri gledanju sem se veliko naučila o delovanju kraljevine, etiketi ter zgodovini. Seveda serija temelji na zgodovinskih dejstvi. Torej se jih delno drži in tudi poseže po umetniški svobodi. Tega se je potrebno zavedati. Z malo brskanja po internetu lahko hitro odkrijemo, kje so zgodovino priredili.

Morda me je serija tako pritegnila, ker se ukvarja z napetimi trenutki in škandali. Predstavniki kraljeve družine so tedaj imeli zvezdniški status in javnost se je zanimala za vsak njihov korak. Dogajanje v posameznih epizodah pogosto poseže v „preteklost“, da tako pojasni „sedanjost“.

We are half-people. Ripped from the pages of some bizarre mythology, the two sides within us, human and crown engaged in a fearful civil war, which never ends. And which blights our every human transaction as brother, husband, sister, wife, mother. (ep. 10)

Kot že omenjeno, so ustvarjalci serije posegli po umetniški svobodi, zaradi česar so bili deležni kritik. Tako naj bi bil princ Philip upodobljen kot nadut, v resnici pa naj bi bil plah in imel malo čuden smisel za humor.

Ustvarjalci serije obljubljajo, da se bomo ob gledanju lahko uživali 6 sezon.

Dajte tudi vi seriji The Crown priložnost, da vas očara in vzbudi zanimanje za ta del zgodovine in spoznajte fascinantne osebnosti, ki se skrivajo za tančico preteklosti. Vsi ljubitelji filmov o Harryju Potterju pa bodite pozorni, ali boste zasledili njegovo teto.

Ste si že ogledali serijo in kaj mislite o njen? Kateri lik vam je najbolj ostal v spominu in kateri dogodek najbolj presenetil?

Prijetno gledanje,
Pina

petek, 14. julij 2017

Odloženo #1 – Helen Fielding: Dnevnik Bridget Jones

Filme o raztreseni, s težno obsedeni in vedno v iskanju moškega Bridget Jones sem seveda že videla. Tokrat sem prvič v roke vzela prvo knjigo in jo hitro odložila.


Avtor: Helen Fielding
Naslov: Bridget Jones's Diary
Prevod: Maja Novak
Leto izdaje: 1996, 1998
Založba: Založba Vale-Novak
Št. strani: 312
ISBN: 961-6221-21-3
Žanr: sočasni roman

V tej knjigi bralec dobi vpogled v dnevnik Bridget Jones, ki obsega eno leto. Vsak, ki je videl film z istim naslovom, v grobem ve, kaj se bo zgodilo. V knjigi je več poudarka na življenjskih zgodbah njenih prijateljev in staršev, a drugih velikih razlik ni.

Knjigo sem do strani 80 prebrala in jo nato le še preletela ter iskala odlomke, kjer se pojavlja Mark Darcy. Le teh ni veliko. Odločila sem se, da ta knjiga ni zame in da si bom raje na vsakih nekaj let ogledala film iz leta 2001, saj mi je le ta všeč, druga dva pa raje ignoriram.

Bridgine karakterne značilnosti, ki se mi v filmu zdijo smešne in celo prikupne, so mi pri Bridget, ki sem jo našla na knjižnih straneh, šle le močno na živce. Njena obsedenost z kilogrami, prekomerno kajenje in pitje alkohola, osredotočanje na moške... vse to me je odvrnilo od knjige. In ko odmisliš prej naštete stvari, od knjige ne ostane nič. Zato sem jo odložila. Tudi pripoved v obliki dnevniških zapisov me ni nikoli pritegnila.

Morda pa je Dnevnik Bridget Jones bil tudi preveč v nasprotju s knjigo Na tesnobi (Damjana Bakarič), ki sem jo prebrala pred tem. Damjana je namreč pisala o svoji izkušnji s tesnobo in pri tem poudarjala, da se mora posameznik imeti rad in sebe postaviti na prvo mesto.


Film (2001) je tekom let postal ikonska komedija, h kateri se vračajo generacije žensk in je tako pustil močen pečat v popularni kulturni zavesti. Le kdo si ne zmore v spomin priklicati Renee Zellweger z zajčjimi ušesi ali prekratkim krilom. Vem, da nekateri obožujejo tudi knjigo, jaz pa sem jo raje vrnila v knjižnico in si naredila prostor za novo branje.

Ali si prebrala knjigo Dnevnik Bridget Jones? Ti je bolj všeč knjiga ali film?

Prijetno branje,
Pina

nedelja, 09. julij 2017

Priporočilo za poletno branje 2017

Osnovnošolci in dijaki so končali s šolskim letom. Prišel je čas poletne vročin ter morja. Na obali, ob jezeru ali bazenu, poletje je vedno lepše z dobro knjigo v roki. Danes sem za vas sestavila 5 priporočil za sončne poletne dni, ki prihajajo.
 

Cassandra Rose Clarce: The Assasin's Curse ter The Pirate's Wish (2012, 2013)
Zanimiva in zabavna pustolovščina piratske princese in plačanega morilca, ki skušata prelomiti prekletstvo. Zgodba je osvežujoča in polna presenečenj ter čarovnije. Toplo priporočam v branje! Obe knjigi sedaj najdete tudi pod naslovom Magic of Blood and Sea.

 I don't trust handsome people and he wasn't hadsome in the slightest. I decidet to give him the benefit of the doubt.

Annie v zanikrni starinarnici brez premišljevanja kupi sliko, ki jo popelje na pot samo-odkrivanja in razkritja temne družinske skrivnosti. 

My future depends on people beliving that I amworth something and need protecting. Art only survives by striking a chore in someone's heart and offering solace and ressurance.

Robert Harris: Pompeji (2003)
Spomin na daljno minule vroče dni nas popelje v Pompeje tik pred izbruhom Vezuva. Skozi ljubezensko zgodbo se dogajanje stopnjuje in vrhunec doseže z izbruhom vulkana. Ta zgodovinski roman hitro vzbudi bralčevo domišljijo. Najbolj so me prevzeli vsi znaki, ki so opozarjali na prihajajoči izbruh.

Vse naokrog so se razprostirala ozka izsušena polja, med njimi pa kot poper suhi jarki. Okrasno obzidje in stražni stolpi Pompejev so izginjali v prahu, ki se je dvigal za njimi, linija vodovoda pa jih je neusmiljeno vodila naprej, proti modro sivi piramidi Vezuva, ki se je vedno mogočneje dvigala pred njimi.

Tragična ljubezenska zgodba razpeta med tradicijo in vplivom zahoda nas popelje v Azerbajdžan in v vojno. Jezik je polen metafor in liričnih opisov.

Človeštvo je razdeljeno na družine in ne na narode.

V francoskih cestah se trenutno bije bitka za rumeno majico. V tej knjigi pa lahko preberete skoraj vse o zadnjem kolesarju v seštevku, o rdeči laterni. Knjiga je poučna, zanimiva in zabavna.

V profesionalnem športu, kjer se talent nenehno razvršča po lestvicah, pogosto pride do razhajanja med športnikovim dojemanjem lastne vrednosti in objektivno oceno svojih sposobnosti. A ne tu. Morda naslov rdeče laterne, tolažilne nagrade, izniči vsakršno zanikanje ali napačne predstave o sebi; ali pa je morda kolesarstvo krutejše in te hitreje oropa iluzij kot drugi športi.

Sama še vedno iščem kako dobro knjigo, ki v knjižnici ni neprestano izposojena. Ali imate kak predlog?

Prijetno branje v teh vročih dneh,
Pina

ponedeljek, 03. julij 2017

Izposojeno v knjižnici #1

Zelo rada imam knjižnico, a v zadnjem letu si ne izposojam več toliko knjig, saj se osredotočam na neprebrane knjige, ki jih imam doma. Ko smo v otroštvu odhajali na morje, sem s seboj vedno nesla vrtoglav kupi knjig, ki sem si jih izposodila v knjižnici. Skoraj vse sem tudi prebrala. Čeprav ne odhajam na morje, sem si v knjižnici po dolgem času izposodila več knjig.

Naj začnem s knjigo, ki sem jo že skoraj prebrala. Damjana Bakarič v knjigi Na tesnobi piše o svojem življenju s tesnobo. Kmalu o tej knjigi izveste kaj več.


Ker sem nad Vso to nevidno svetlobo obupala, sem si sposodila še eno s Pulitzerjem nagrajeno knjigo Poročni zaplet izpod peresa Jeffreya Eugenidesa. Predvsem me je pritegnila naslovnica. 
 

Po tem, ko sem prebrala knjigo Three Daughters of Eve avtorice Elif Shafak in bila nad njo čisto navdušena, sem se odločila, da v knjižnici poiščem se več knjig iste avtorice. Tako sem si izposodila knjigo Pankrt iz Istambula.


Ko sem končevala svoj obhod po knjižnici, sem mimogrede iz police vzela še Dnevnik Bridget Jones Helen Fielding, saj je še nisem prebrala. Poizkusila sem enkrat tekom srednje šole, a me ni pritegnila.


V Ljubljanski mestni knjižnici vsako poletje pripravijo „mačka v žaklju“, kjer zberejo 4 knjige z skupno temo, ki jo napišejo na vrečko. Šele ko si vrečko izposodiš, jo lahko odpreš in vidiš, kaj je v njej. Meni je ta ideja zelo všeč, saj me spominja na vrečke presenečenja, ki sem jih kdaj izprosila v trgovini ali na bencinski črpalki kot otrok. Ker priprava teh žakljev vzame nekaj truda, si vsako leto izposodim le enega. Tokrat sem s seboj vzela vrečko, na kateri je pisalo Oprah knjižni klub. 


V žaklju so ne čakale naslednje štiri knjige. Edina knjiga, za katero še nisem slišala nosi naslov Hiša peska in megle Andrea Dubusa III, a me je njena vsebina na zadnji platnici zelo pritegnila.


V žaklju je bila še knjiga Ljubezen v času kolere (Gabriel Garcia Márquiz). Te moderne klasike, še nisem prebrala.


Za knjigo Isabel Allende Hči sreče sem že slišala in jo imam že vse od izida zabeleženo v svojem zvezku med knjigami, ki bi jih rada prebrala. Nanjo sem že pozabila in sedaj je zopet vzbudila moje zanimanje.

Kot zadnja je tu še Hiša na Tari Maeve Binchy, ki me tudi zelo zanima, a je sama fizična knjiga zelo težka in tako rahlo nepriročna za nošenje s seboj. 


Ali ste katero od teh knjig prebrali in katero mi priporočate? Vse me zanimajo, zato res ne vem, katero naj vzamem v roke kot naslednjo.

Prijetno branje,
Pina

torek, 20. junij 2017

Izzivam te – knjižni TAG

Na začetku meseca me je k sodelovanju pri tem tag-ju povabila Maja iz bloga knjigoljubka. Njene odgovore si preberite tu.

Vprašanj je kar nekaj, zato bom kar začela.

Katera knjiga je najdlje na tvoji polici pa je še vedno nisi prebral/a?
Težko vprašanje. Res zelo dolgo imam že trilogijo o Marcu Polu, ki smo jo kupili še, ko smo bili včlanjeni v Svet knjige.

Katero knjigo trenutno bereš, katera je zadnja, ki si jo prebral/a in katero boš bral/a naslednjo?
Trenutno berem kar nekaj knjig, o katerih si lahko več preberete v prejšnji objavi Trenutno berem #2. Kot zadnjo sem prebrala super knjigo Three Daughters of Eve (Elif Shafak), zaradi katere se sedaj težko osredotočim na kaj novega. Mislim, da bom kot naslednjo odprla knjigo The Handmaid's Tale (Margareth Atwood).

Knjiga katero vsi obožujejo, tebi pa ni všeč?
Knjige iz serije Labirint (Janes Dashner). Preprosto ni zame.

Knjiga za katero neprestano govoriš, da jo boš prebral/a, ampak jo verjetno ne boš?
To je res težko vprašanje. Trenutno odlašam z nadaljevanjem Vojne in miru. A še vedno mislim, da jo bom dokončala.

Katero knjigo hraniš za čas, ko boš v pokoju?
Tako daleč pa ne razmišljam. Ni še čas. Še zdaleč ne.

Zadnja stran: ali skočiš na zadnjo stran in prebereš zaključek, ali raje bereš po vrsti?
Težkega srca vam priznam, da sem redno po knjigi polistala od zadaj in prebrala le zadnji stavek. Včasih sem to naredila že v knjižnici in se po zadnjem stavku odločila, ali si bom knjig izposodila ali ne. S prijateljico sva pred nekaj leti skupaj brali serijo Vampirska akademija in mi je vedno navila ušesa, ker sem to počela. Od takrat se skušam tega odvaditi in v 99% mi je to že uspelo.

Zapis zahval: škoda papirja in črnila, ali zanimiv dodatek?
Mislim, da je zahvala potrebna za avtorja, ki je tekom ustvarjalnega procesa šel čez marsikaj. Seveda so nekatere zahvale bolj zanimive in zabavne od drugih. Nekatere preberem, druge preskočim.

S katerim likom iz knjige bi se zamenjal/a?
S Hermiono iz serije o Harryju Potterju. Res pa je, da je Hermiona v moji domišljiji bila na koncu s Harryem, ne z Ronom.


Ali imaš knjigo, ki te spominja na nekaj iz tvojega življenja (mesto, vreme, osebo)?
Knjigo Marsovec (Andy Weir) povezujem z poletjem ob Bohinjskem jezeru ter senco določenega drevesa. Tako sem bila zatopljena v knjigo, da sem odmislila vse otroke v bližnji okolici.

Katera knjiga je bila s tabo na največ različnih mestih?
Knjigo Ob tebi avtorice Jojo Moys sem brala kar dve leti, saj sem se je vedno lotila, ko sem kam letela ali potovala z vlakom. Brala sem jo na tablici in jo tako s seboj vzela v Baden-Würrtembergu, na Dunaj, v Pariz in Ostravo. Žel mi je, da je nisem prebrala v enem kosu.

 

Šolsko branje, ki ni bilo po tvojem okusu v srednji šoli, po dveh letih pa je izpadlo dobro branje?
V srednji šoli sem vestno brala domača branja. Spomnim se, katere knjige so mi bile všeč in nekatere med njimi sem kasneje ponovno prebrala (Grške bajke, Moliere Tartuffe in Friedrich Dürrenmatt Fiziki). K manj priljubljenim delom se nisem nikoli vrnila.

Rabljene ali nove knjige?
Oboje. Novo knjigo kupim, ko vem, da drugače ne bom prišla do nje. Zelo rada dam novi dom rabljenim knjigam, tudi če niso dobro ohranjene.

Ali si bral/a knjige od Dana Browna?
Ja. Ko se je prvič pojavila evforija okoli Da Vincijeve šifre ter Angelov in demonov sem prebrala obe knjigi, saj smo ju doma kupili v okviru Sveta knjige. To ni žanr zame, zato imam že vrsto let v knjižni omari neprebrano Digitalno trdnjavo.

Ali ti je bil kdaj film bolj všeč od knjige?
Verjamem da, ampak se ne spomnim nobenega primera.

Ali si bil/a zaradi kakšne knjige kdaj lačna/lačen (razen kuharskih)?
Seveda sem bila ob prebiranju že lačna. V knjigi TheImprobability of Love je glavna junakinja Annie strastna kuharica, ki poustvarja kulinarične mojstrovine iz različnih obdobji. Renesančna gostija v knjigi je zelo slikovito opisana.


Katero priporočilo za branje boš zmeraj upošteval/a?
Zaupam vsakemu gorečemu osebnemu priporočilu. Ter seveda nekaterim blogom ter Youtube kanalom.

K sodelovanju bi povabila vsakogar, ki bi odgovorila na vprašanje ali dva. Lahko tudi v komentarjih spodaj.

Prijetno branje,
Pina

petek, 16. junij 2017

Trenutno berem #2

Zopet ne vem, kaj naj berem in preskakujem med knjigami.



Na poti in med odmori počasi berem majhno knjižico z zbranimi deli D. H. Lawrenca Il Duro. Način pisanja mi je zelo všeč. Definitivno bom posegla tudi po kakšnemu daljšemu delu.


S Pulitzerjem nagrajeno knjig Vsa ta nevidna svetloba (Anthony Doerr) sem si sposodila v knjižnici. Ko je knjiga izšla, so jo mnogi zelo hvalili, zato sem jo odprla tudi sama. Branje mi nekako ne steče in zgodba me ni pritegnila. Občutek imam, da jo moram prebrati. Če je ne preberem do konca meseca, ko moram knjigo vrniti v knjižnico, je verjetno ne bom nikoli. Ali ste to knjigo prebrali? S kakim komentarjem me prosim malo spodbudite k branju.


Ker mi prejšnja knjiga ni stekla in je letos minilo 20 let od izdaje prvega dela Harrija Potterja, sem začela brati še vedno nedotaknjeno (le ob nakupu prelistano) veliko ilustrirano izdajo Kamna modrosti. A pri branju v angleščini je manjkala nostalgija in zato sem raje iz police vzela svojo staro slovensko trdo izdajo, ki jo sedaj počasi in z užitkom berem.


Na moji nočni omarici je že od marca knjiga Tooth and Claw in kazalo je še vedno na strani 64.

Včeraj mi je stric prinesel trenutno zelo priljubljeno knjigo Margaret Atwood The Handmaid's Tale. Vse kar je novo, je seveda bolj zanimivo in ni dvakrat za reči, da je ne bom med vikendom začela brati.


Kaj pa ti trenutno bere?

Prijetno branje,
Pina