Poišči buklo

ponedeljek, 28. november 2016

Book Haul #8: Slovenski knjižni sejem 2016

Za moj rojstni dan sva z mami letos šli na Slovenski knjižni sejem v Cankarjev dom. Ni boljšega občutka kot biti obkrožen s knjigami in ljudmi, ki jih imajo prav tako radi kot ti.


Moj namen ni bil pretirano zapravljati. V načrtu sem imela le nakup dveh točno določenih knjig. Ena od njiju je bila darilo. Mami mi je za rojstni dan kupila debelo knjigo s Šivanje. V njej Alison Smith predstavi vse, kar moraš vedeti, da si zašiješ karkoli ti pride na misel. Tega darila sem res vesela, saj je šivanje v zadnjem letu postal moj novi in zelo priljubljen hobi. Fascinira me in zaradi njega bolj cenim trud, ki je vložen v izdelavo oblačil. Če želite, da vam povem zakaj sem si izbrala prav to knjigo ter jo bolj temeljito predstavim, mi pustite komentar.


O prvi knjigi Kraljemorčevi trilogiji Ime vetra Patricka Rothfussa sem slišala same dobre stvari in že zelo dolgo jo želim prebrati. V knjižnici imajo le zelo veliko trdo vezavo. Ker je knjiga tudi zelo debela, sem se odločila, da si bom kupila žepno izdajo. Z veseljem bi se takoj lotila teh 750 strani, a žal nimam časa.


Pri Mladinski knjigi so imeli seveda akcijsko kombinacijo žepnih knjig. Druga žepnica označena z nalepko, je stala le 70% prvotne cene. Tako sva skupaj z mami izbrale knjigo švedskega avtorja Fredrika Bakmana Mož z imenom Ove. Predstavljam si, da bom med zadnjimi, ki jo bom prebrala.


Lani je založba Penguin izdala 80 majhnih črnih knjižnic Little Black Classics. Kot že ime pove so to majhne črne knjižice polne klasik. Z njimi se lahko bralec poda v svet klasik in ugotovi, kaj mu je všeč, ne da bi moral brati preveč debele knjige. Nekaj jih že imam na polici, tokrat pa sem s seboj vzela 9 novih:
  • Thomas De Quincey: On Murder Considered as One of the Fine Arts (no. 04),
  • Edgar Allan Poe: The Tell-Tale Heart (no. 31),
  • Herman Melville: The Maldive Shark (no. 38),
  • Elizabeth Gaskell: The Old Nurse's Story (no. 39),
  • Nikolay Leskov: The Steel Flea (no. 40),
  • Edith Wharton: The Reckoning (no. 48),
  • Henry James: The Figure in the Carpet (no. 49),
  • Brothers Grimm: The Robber Bridegroom (no. 68),
  • Herdotus: The Madness of Cambyses (no. 78).

Pri teh majhnih knjižicah sta mi najbolj všeč citat iz besedila na prvi strani knjige ter en stavek ali dva, ki jo opisujeta na zadnji strani.

Ste bili letos na Slovenskem knjižnem sejmu in ali ste domov odnesli kako novo knjigo ali dve?

Prijetno branje,
Pina

sobota, 19. november 2016

Filmi, ki sem jih videla v oktobru 2016

Prišli smo že kar globoko v november in dnevi so bolj mrzli, temni in deževni. Ravno pravi čas, da se s čajem v roki, pokovko na kolenu in piškotom na dosegu roke (za posladek seveda) usedeš na kavč in se posvetiš filmu. Morda najdete v spodnjem seznamu filmov, ki sem jih pogledala v preteklem mesecu, tudi kaj zase.

  1. Čudež na reki Hudson/Sully (2016)
    Ta film s sijajnim Tom Hankson sem videla v kinu. Filmov, posnetih po resničnih dogodkih, ki se posvečajo nesrečam, ponavadi ne maram, saj jih spremljam z občutkom tesnobe, kar mi res ni všeč. A ta film ni tak! Modra se še spomnite zasilnega pristanka potniškega letala januarja 2009 reki Hudson. To je glavna tema filma. A film se ukvarja predvsem z procesom odločitev, ki so vodile do pristanka, preiskavo le tega ter posledicami, ki jih je dogodek imel na pilota, njegovo družino ter kopilota. Predvsem ta vidik v medijih ni bil osvetljen. Film mi je bil res zelo všeč in bi ga priporočila vse. Predvsem mi je bil všeč proces pripovedovanja, ki je mešanica časa neposredno po pristanku (preiskave) ter pogledov v preteklost, ki nam razkrijejo usodni dan.
  2. Razgibano življenje samskih/How to be single (2016)
    Ne hvala. Film se mi ni zdel niti smešen niti zabaven. Zgodba, ki naj bi govorila o tem, kako biti samski v New Yorku, je cela zmešnjava in me je spravila ob živce. Naj se glavna junakinja, če pri filmih z večimi zgodbami lahko govorimo o glavnih junakih, že odloči. Film sestoji predvsem iz seksa, popivanja in umazanih šal, ki so vedno enake in po mojem mnenju niso smešne.
  3. Mr. Right: Morilec na belem konju/Mr. Right (2015)
    Očitno sem v septembru in oktobru gledala filme, v katerih igra Ana Kendrick. In ta je bil še slabši kot prejšnji. Veliko slabši, kar je za čuda celo mogoče. Film govori o malo čudni in v ljubezni obupani punci, ki nepričakovano najde svojega princa na belem konju (da uporabim metaforo iz slovenskega podnaslova filma), ki je plačan morilec, a se je odločil, da bo sedaj morila tiste, ki pri njemu naročijo umore. Je glavni moški lik čisto zmešan? In ali je ona prav tako nora, ker mu sledi? Vem, da so takšni filmi nerealistični, ampak ta gre že preko vseh meja.
  4. Grace monaška/Grace of Monaco (2014)
    Ta zgodovinski film se odvija leta 1963, v času gospodarske krize in ko Monaku grozi, da ga bo ponovno zavzela Francija. Šest let po pravljični poroki, Hitchkock snubi monaško kneginjo, da bi se zopet vrnila v svet filma. Grace mora najti svojo identiteto in vlogo tako v svojem življenju kot v življenju Monačanov. Film gradi na ideji pravljice s srečnim koncem, ki pa po mojem mnenju ni realističen. Ob koncu takih filmov, se vedno vprašam, kaj je se je v resnici zgodilo in si želim vedeti še več. V tem primeru me je ta želja zmedla, saj naj bi konec filma „pravljičen“.
  5. Škrlatni vrh/Crimson Peak (2015)
    Film je v moji knjižnici klasificiran kot grozljivka in jaz ne gledam grozljivk. Škrlatni vrh bi bolj označila kot gotsko navdihnjeno romanco. Ne vem, kaj naj si mislim o nasilni zgodbi naivnega mladega dekleta, ki bi rada postala pisateljica, a se zaljubi v skrivnostnega moža in mu po spletu usode, ki seveda ni splet usode, ampak premišljeno dejanje, sledi čez lužo in bogu za hrbet. Igra glavne igralke ni bil presežek. Mi je pa toliko bolj všeč lik Jessice Chastain. Kaj ste si o filmu mislili vi, če ste ga videli? Bi se lahko reklo, da je le dobra zabava?
  6. Sicario: Onkraj zakona/Sicario (2015)
    Film me je predvsem zanimal, saj je bil nominiran za tri Oskarje. Ko sem ga gledala, sem bila zelo dolgo zmedena, saj nisem čisto razumela, o čem govori. Govori o idealistični FBI-jevi agentki Kate, ki jo izrabijo za to, da „raziskava“ proti mehiškemu kartelu deluje po predpisih na papirju. Film se mi je vlekel. Zgodba odpira mnoga politična vprašanja in vprašanja o tem, kaj je resnično in kaj skrito pred očmi javnosti. Vseeno to ni bil eden meni ljubših filmov.
  7. Petletna zaroka/The Five-Year Long Engagement (2012)
    Zgodba govori o paru, ki se zaroči in se nikakor ne mora poročiti, saj vedno nekaj pride vmes. Nato se odtujita, razideta, živita po svoje in zopet najdeta pot eden k drugemu. Film se mi je vlekel. Morda zato, ker se mi za komedijo, ni zdel smešen. 
    Očka proti Fotru/Daddy's home (2015)
    Še ena Hollywoodska komedija, ki je občasno smešna. O zgodbi pa že tako naslov vse pove. Osrednja tema, biti očim, kaj to pomeni za otroke in dinamiko v družini ter odnos z biološkim očetom, je pomembna. A v tem primeru je le okvir za šale. Upam, da ne bodo posneli nadaljevanja.
  8. An Ideal Husband (1999)
    Film je posnet po komediji Oscarja Wilda in po njegovem vzorcu tudi predvidljiv. Zelo podoben način snemanja in prikaza zgodbe kot pri The Importance of Being Ernst (2002). Luštna komedija
  9. Ženska v zlatu/Woman in Gold (2015)
    Film temelji na resničnih zgodbi judovske družine, ki je živela na Dunaju in je imela v lasti nekaj Klimtovih slik, med drugim tudi Portret Adele Bloch-Bauer 1, znane tudi kot The Women in Gold. Dogajanje se odvija med letoma 2000 in 2006 z prepletenimi prizori iz druge svetovne vojne in prikazuje boj z sodnim sistemom za vrnitev umetniških del Mariji Altmann. Prepletanje časovnih obdobji mi je bilo všeč, saj prikazujejo za zgodbo pomembne dogodke, a tudi čustvovanja in težke življenjske zgodbe posameznikov ter daje napet element pripovedi. Film mi je bil zelo všeč. Prikazuje, kako se še danes spopadamo z posledicami druge svetovne vojne in problematizira lastništvo ukradenih slih. Seveda je film nagovoril tudi umetnostno zgodovinarko v mani.
  10. Levi kroše/Southpaw (2015)
    Nisem si mislila, da mi bo ta film tako zelo všeč, kot mi je bil. Zgodba boksarja, ki mu umre žena in nato še zgubi skrbništvo nad hčerko, je zanimiva in napeta. Tekom filma gledalec začne sočustvovati z glavnim junakom in navijati zanj. Všeč mi je bila tudi glasbena podlaga filma. Film je dolg 2h in 4 min, a se mi ni vlekel. Priporočam tudi tistim, ki jih boks ne zanima.

No to bo končno vse. Najbolj bi priporočila Čudež na reku Hudson, Žensko v zlatu ter Levi kroše. V novembru bo seznam gledanih filmov velik krajši. Obljubim. A vseeno sem odprta za vaše predloge.

Kak zanimiv film vam želim,
Pina

torek, 15. november 2016

Michal Viewegh: Učna ura ustvarjalnega pisanja

Ljubljana je bila leta 2010 svetovna prestolnica knjige. Ob tej priložnosti je v Študentski založbi izšlo nekaj knjig. Ta je ena izmed njih.




Avtor: Michal Viewegh
Naslov: Učna ura ustvarjalnega pisanja
Prevajalec: Anjuša Belehar, Jernej Juren
Leto izdaje: 2010 (2005)
Založba: Študentska založba
Št. strani: 83
ISBN: 978-961-242-280-6
Žant: Novela









Pisatelj Oskar v okviru seminarja ustvarjalnega pisanja sledi zgodbam petih učencev. Med tem osvetli svoje nazore o pisateljih, pisanju, odnosu do bralca in kritikih.

V kratkih osemintridesetih straneh se nam odpira marsikaj. Predzgodba, ki tvori okvir pripovedi,govori o tem, kako avtor izbere svoj navdih za zgodbo, ki jo imamo pred seboj in predstavi like avtorja, kritika in njegovo ljubico ter publicista. Ta del zgodbe, ki je napisan v drugem fondu, se prepleta preko celotne zgodbe. Potem je tu zgodba seminarja ustvarjalnega pisanja, ki zajema obdobje enega semestra, v katerem spoznamo osebne zgodbe nekaterih tečajnikov. Vse zgodbe se prepletajo med seboj na tak način, da včasih nisem vedela, koliko časa je že minilo. Pripovedovalec ni le avtor. Slišimo tudi glasove udeležencev seminarja in tako dobimo vpogled v njihovo čustvovanje in preteklost.

Že v epilogu avtor pove, da bo njegovo naslednje delo natančen popis dogajanja na seminarju. Tako svojo umetnost označi kot popis resnične stvarnosti. Kasneje doda, da mora biti literatura resnica iz tvojega življenja, ki pa jo napišeš na zanimiv način in se osredotočiš na podrobnosti, jih pretirano opišeš in malo prilagodiš. Pisanje je dobro, ko v bralcu vzbuja emocije. Avtor še doda, da tudi novinarji popisujejo resnično življenje, a so pri tem nepopolni in neverodostojni, saj ne povedo vsega. Nekateri imajo pisateljsko žilico, spet drugi ne. V tem vidim že stoletja dolgo prisotno mišljenje, da je ustvarjalnost dana od Boga ter da je umetnost le popis realnosti.

Celotna zgodba pa je okvir v katerem avtor razkriva svoje nazore o kreativnem pisanju, odnosu avtorja in bralca, poklicu literarnega kritika, itd. Pri tem se mnogokrat poslužuje citatov drugih znanih avtorjev, kot so S. King in C. Dickens. Zanimiva mi je zdela oznaka učiteljskega poklica kot „možnosti samovoljne manipulacije z ljudmi“.

Tu je nekaj citatov, ki sem si jih med branjem označila:
  • Pisanje je borba za bralčevo pozornost. Prve strani predstavljajo ključni dvoboj, ki ga moramo dobiti.
  • Branje je trenutek oddiha od človeškega boja. (Daniel Pennac)
  • Beremo, ker hočemo vedeti, kako se z življenjem bojujejo drugi.
  • Literatura je intimnost, ki nam manjka v življenju.
  • Zaključki knjig so umetni. Vsaka človeška zgodba se konča šele s smrtjo.

Med branjem me je vleklo na dva konce. Včasih sem se počutila, kot da berem čtivo za šolo in med branjem ne smem spregledati nobene nianse, simbola ali manifestne izjave. Spet drugič me je zanimala le osebna zgodba junakov. Ne vem, kaj naj si mislim. Od kar sem prebrala to delo se v mislih po malem vračam k njem, a se pri tem počutim kot šolarka, ki ni brala dovolj pozorno in se spregledala sporočilo, ki bi ga mogla dojeti. Zdi se mi, da sem se med branjem preveč osredotočala na manifestarni del zgodbe in premalo na medosebne odnose in zgodbe posameznikov. Morda se je to zgodilo zato, ker je delo tako kratko in imam občutek, da za sočustvovanje z junaki in vpogled v njihovo življenje potrebujem malo več napisanega.

Delo je po mojem mnenju lahko zanimivo za tiste, ki radi kaj preberete o samem procesu pisanja in vlogi avtorja. Ter tudi za tiste, ki vsa zanimajo medčloveški odnosi. 83 strani pa tudi ni preveč, da se bi predolgo zadržali pri nečem, kar vas ne zanima.

Če se odločite knjigo prijeti v roke, bi me zelo zanimalo, kaj ste odnesli od nje. Morda sem pa res nekaj pomembnega spregledala.

Prijetno branje,
Pina

četrtek, 10. november 2016

7 trikov za lepše čevlje

Sama svoje čevlje rada čim dlje časa ohranim v lepem stanju, da mi lahko dolgo in dobro služijo. Tako sem jim preteklo nedeljo posvetila cel dan brisanja, drgnjenja, natiranja z mažo, glancanja in poliranja. Moje celodnevno delo me je navdahnilo, da sedaj z vami delim svojih 7 trikov za lepe čevlje.


  1. Trenutno so priljubljene superge in čevlji z bolj ali manj širokim gumastim podplatom, ki je snežno bel le kadar je čisto nov. Nič več! Mehka gobica in pralni prašek delata čudeže.
  2. Notranjost in zunanjost čevlja lahko hitro obrišeš z otroškimi vlažilnimi robčki, ki ne vsebujejo alkohola in parfumov. Sama na tak način poleti skrbim za sandale in balerinke.
  3. Bližajo se čedalje bolj mrzli del. Da te med čakanjem na avtobus ali sprehajanju po božičnem sejmu ne bi zeblo v noge, daj v čevelj topli vložek, ki je na spodnji strani izoliran s srebrno folijo in tako zadržuje toploto, na zgornji strani pa ima plast volne ali filca, ki prijetno greje. Ta trik mi super greje noge med zimskimi hokejskimi tekmami.
  4. Da čevlji dolgo lepo dišijo, dam v čevelj tanek vložek, ki ne drsijo, so antibakterijski in preprečujejo neprijeten smrad v čevlju. Seveda le, če jih pridno menjaš. Osem parov osvežujočih vložkov za čevlje kupim v DM-ju. Pri nas sem za enkrat opazila le črne, a v tujini imajo tudi bele.
  5. Če imaš malo več čevljev, si lahko poenostaviš brskanje po škatlah za pravim parom čevljev. Na zunanjo stran škatle prilepi fotografijo ali opis para, ki domuje v njej.
  6. Moj predlog je, da po koncu sezone, ko čevlje pospraviš v škatlo ali odložiš na polico, poskrbiš zanje. Jih umiješ in namažeš, da jih boš nato, ko bo zopet napočil čas zanje le obul.
  7. Čevljar zna marsikaj popraviti. Ko opaziš, da se je peta že čudno obrabila ali da podplat drsi, čevlje le nesi k čevljarju, preden padeš in si še kaj narediš. Pišem iz izkušenj, saj drugače ne kolenu ne bi imela grdega velikega temnega fleka, ki je ostal od velike in boleče hraste, saj sem poleti preveč hitela v službi v sandalih, ki so drseli. Ta teden pa mi je čevljar v življenje obudil par superg, ki so me začele pošteno žuliti, saj se je obrabilo blago na notranji strani pete. Res nisem vedela, da zna tudi to.

To je bilo torej nekaj mojih trikov, ki mi dobro služijo. Imaš še ti kakšnega? Deli ga z menoj v komentarjih.

Tople noge vam želim,
Pina