Poišči buklo

torek, 17. oktober 2017

Český Krumlov


Na poti iz Prage nazaj v Ljubljano, smo se z družino za dve urici ustavili v majhnem in slikovitem mestu Český Krumlov. Name je naredil tako pravljičen vtis, da se bom v prihodnje definitivno za nekaj dni vrnila.


Český Krumlov leži na okljuku reke Vltave. Leta 1992 je bilo staro mestno jedo dodano na seznam Unescove svetovne dediščine.

Korenine naselbine na tem področju segajo v staro kameno dobo, v bronasti dobi je bila tu prva večja naselbina, Kelti pa so se naselili v mlajši železni dobi. Slovani so na to področje prišli v 6. stoletju pred našim štetjem.



Z gradnjo gradu je okoli leta 1240 začela lokalna premožna družina Vitkovic. V dokumentih je utrdba prvič omenjena leta 1253. Leta 1302 je rodbina Vitkovic izumrla in kralj Vanceslav II. je to področje podelil rodbini Rosenberg, ki so bili zelo dobri trgovci.

William Rosenberški je gradprenovil v renesančnem stilu. Leta 1602 so Rosenberški grad prodali Habsburžanom, ki so ga kasneje podarili rodbini Eggenberških. Od leta 1719 do 1945 je bil grad v lasti rodbine Schwarzberg.



Čez grad, ki je zgrajen skali in do katerega je na Češkem večji le še praški, se lahko sprehodimo brezplačno. Preko notranjega prvega in drugega dvorišča pridemo do arkad, na katerih najdemo kipe svetnikov in za njimi prečudovit razgled na mesto. Sprehodimo se lahko tudi po grajskih rokokojskih vrtovih. Notranjost gradu si je mogoče ogledati le z vodstvom.



Kot že rečeno smo si Český Krumlov zbrali za postanek, da si pretegnemo noga in še kaj vidimo na poti iz Prage nazaj domov. V vročem poletnem dnevu, je bilo pohajkovanje po senčnih in ozkih ulicah zelo prijetno.

Povzpela sem se na grajski stolp, iz katerega je prečudovit pogled na celotno mesto. Vzpon na grajski tolp ni preveč naporen in po mojem nujen ob obisku mesta.



Obisk tega mesta na koncu potovanja je bil zame pravšnji zaključek dopusta, saj o njem premišljujem še danes. Vsekakor se bom vrnila, saj ni preveč oddaljen od Ljubljane. Želim si spustiti se po Vltavi, v njej ob slikovitem pogledu na grad namakati noge ter raziskovati in pohajkovati po ulicah, ko le te niso polne turistov. Tudi vodenega obiska gradu bi se rada udeležila.

Mislim, da mi je Český Krumlov tako zelo všeč zaradi svoje slikovitosti, zelene narave, ki ga obkroža in predvsem prisotnosti vode. Vltava, ki se vije skozenj, mesto razpolavlja in tudi povezuje. Ljudje se zbirajo ob obrežju, vozijo po njej s kanuji in čolni ter namakajo noge. Vse to bi rada počela tudi sama.



Ali ste že obiskali Český Krumlov?


Prijetno potepanje,

Pina

četrtek, 12. oktober 2017

Carrie Hope Fletcher: All that she can see

Brez slabih občutkov ni dobrih in oboji nas delajo človeške.


Avtor: Carrie Hope Fletcher
Naslov: All that she can see
Leto izdaje: 2017
Založba: Sphere (Little, Brown Book Group)
Št. strani: 354
ISBN: 978-0-7515-6317-7
Žanr: sočasen roman, magični realizem

Cherry ima redek dar. Vidi vsa negativna čustva ljudi v obliki pošasti, ki se oklepajo svojih lastnikov. Oče jo je naučila umetnosti peke. Tako sedaj v svoji pekarni v majhnem obmorskem mestecu pomaga ljudem s posebnimi slaščicami polnimi pozitivnih čustev. Ko se med Cherry in Cheasom razvije nezdrava tekmovalnost, se bo svet za oba spremenil.

Zgodba govori o čustvih, dobrih in slabih, ki jih ljudje čutimo. Nekatera čustva postanejo naš stalni spremljevalce. Tako Cherry vedno spremlja Osamljenost, saj se že od otroštva zaradi svojega daru počuti drugačno in osamljeno. Všeč mi je bilo sporočilo knjige, da osebo naredijo človeško njegova čustva in da brez negativnih čustev ni pozitivnih.

She didn't know why but she had realised a long time ago that no matter where she opened up her bakeries, some kind of line was always drawn at the doorway, a line that no bad feeling could cross. Maybe it was because of all the goog feeling she+d contained inside her shop.


Knjiga je zaradi svoje fizične oblike z velikimi presledki in črkami zelo hitro berljiva. Tudi hitri potek dogajanja pripomore k temu.

Z dogajanjem sem imela nekaj problemov. Vedela sem, da to ne bo bila ljubezenska zgodba. S tem ni nič narobe. A ljubezni med glavnima junakoma kar nisem mogla verjeti. Saj po neki strani je logično, da sta se našli dve osamljeni duši, ki drug v drugem vidita svoje nasprotje, ki ju dopolnjuje, a se mi je vse skupaj zdelo prehitro.

„These things are never black and white. Feelings and friendships and relationships – they're complicated. Even when things are going well, it can still be so messy.“

Zgodba me je v zadnji tretjimi presenetila s svojo okrutnostjo in brutalnostjo. Nekako, zaradi prvega dela zgodbe in nežne ter domišljije polne naslovnice, tega nisem pričakovala. S tem delom sem tudi na vsebinski ravni imela težave, saj se mi je zdelo, kot da berem neko drugo knjigo. Ob koncu sem pa samo dvignila svojo (že zelo zaspano) obrv in si milila „a to je sedaj to?“.

Na tej knjigi se še ni nabral prah, saj sem jo dobila šele nedavno. Ker mi je avtorica Carri Hope Fletcher zelo simpatična, pozitivna in zanimiva mlada ženska, ki jo redno spremljam na Instagramu in Youtubu, sem se odločila, da bom pohitela z branjem te knjige. Zelo sem si želela, da bi mi bila knjiga všeč, a žal temu ni bilo tako. Preden sem začela brati knjigo, nisem dobro vedela, o čem govori. Da bo govora o peki in občutkih se mi je dozdevalo. A se mislila, da zgodba ne bo zavila v tako zelo nenavadno smer.

Res ne bi rada izdala preveč ali vas odvrnila od knjige, to je konec koncev samo moje mnenje. Zgodba me je morda presenetila. Ideja zgodbe in njeno sporočilo sta mi všeč. Dajte ji priložnost, saj me zanima, kakšno je vaše mnenje. Ali pa poiščite Carrie na socialnih omrežjih. Zagotavljam vam, da vam ne bo žal.

Katera je vaša najljubša torta? Jaz vedno naročim Sacher torto.

Prijetno branje, 
Pina


petek, 06. oktober 2017

D.H. Lawrence: Il Duro

Popotovanje v italijansko kulturno dediščino preko štirih kratkih esejev.



Avtor: D. H. Lawrence
Naslov: Il Duro
Leto izdaje: 2015 (1916, 1932)
Založba: Penguin Classics
Št. strani: 55
ISBN: 978-0-14-139863-1
Žanr: eseji

D.H. Lawrence je živel in ustvarjal med letoma 1885 in 1930. Il Duro je naslov knjižice v zbirki Penguin Little Black Classics in vsebuje štiri kratke skice iz avtorjevega potovanja po Italiji v začetku 20. stoletja. Prve tri so bile objavljene leta 1916 v Twilight in Italy, tadnja pa leta 1932 v Etruscan  Places.

V tej tanki knjižici najdemo štiri kratke zgodbe, ki jih je avtor sicer doživel v Italiji, a služijo kot okvir za premislek o človeku, njegovi naravi in zgodovini.

Všeč mi je bil način pisanja, ki je pred mojimi očmi narisal slike italijanske pokrajine, vonja in občutja. Jezik je tekoč in zelo lep. Za videnim in ljudmi, ki jih sreča avtor se skrivajo prispodobe in razlogi za razmišljanje o kulturi, arhitekturi, religiji, človeku ter razlikah posamezniki.

He seemed like a crystal that has achieved its final shape and has nothing more to achive.

Všeč mi je bilo, da sem med branjem razmišljala o vprašanjih in odnosih, ki jih avtor načenja. Mislim, da je knjižica vredna ponovnega branja. Najbolj me je pritegnilo vprašanje zadnjega eseja, kaj naredi narod narod, ki izvira iz avtorjeve teze, da Etruščani niso bili ne narod in ne nacija.

The idea that our history emerged out of caves and savage like-dwelling is puerile. Our history emerges out of the closing of a previous great phase of human history, a phase as great as our own.

Ta majhna črna knjižica je pri meni dosegla svoj namen. V meni je vzbudila zanimanje za nadaljnja avtorjeva dela. Na svojem bralniku imam dve njegovi knjigi. The Rainbow in Women in Love sta tako sedaj na mojem prednostnem seznamu knjig.

Če kdaj naletite na kakšno majhno črno knjižico iz te zbirke, ki vsa vsaj malo zanima, vam predlagam, da jo vzamete s seboj, saj vas bo morda seznanila z vam še neznanimi avtorji. Mar ni to nekaj lepega.

Ali imate doma kakšno majhno črno knjižico iz te zbirke? Jaz jih imam še kar nekaj, ki me čakajo na polici.

Prijetno branje,
Pina

torek, 19. september 2017

Book haul #12: Nekaj novega in nekaj starega

Book Depository me je pogrešal! Tako se je v mojem email predalu znašel kupon za 10% popusta. Enkrat sem takšno ponudbo prezrla, a tokrat se ji nisem mogla upreti. Zase sem izbrala tri knjige, očiju pa sem naročila dve.


Že vse od izida sem želela prebrati biografijo fantov iz skupine McFly. Knjigo McFly: Unsaid Things... Our Story so končno ponatisnili in zato nisem dolgo oklevala.


Izbrala sem si tudi lepo trdo izdajo knjige All That She Can See avtorice Carrie Hope Fletcher. Že zelo dolgo si želim prebrati kakšno njeno delo, da lahko končno ugotovim, ali mi je njen način pisanja všeč.


Pri super ponudbah sem odkrila knjigo, katere naslov me je hitro prepričal v nakup. Avtobiografija astronavta Chrisa Hadfielda An Astronaut's Guide to Life on Earth ima res zanimivo in lepo naslovnico. Komaj čakam, da jo preberem.


Profesionalni kolesar Thomas Dekker v knjigi The Descent govori o svoji izkušnji z dopingom. Druga knjiga za očija, ki je še na poti, nosi naslov Shut up Legs! Jensa Voigta.


Poleti sem se rada sprehajala po Ljubljani in vedno sem pokukala v kak antikvariat. Nekaj krat se je zgodilo, da sem imela srečo in sem naletela na knjige, ki sem jih že dolgo iskala. Biografijo Franc Jožef avtorja Jean-Paul Bleda sem za rojstni dan podarila mami.

Zbirko Baletni copatki sem prebrala večkrat in je ena mojih najljubših. A te knjige se danes zelo težko najde. Imela sem veliko srečo, da se našla zadnjo v zbirki. Labodje pero Lorne Hill me sedaj čaka na moji polici in mami, da jo po dolgih letih zopet preberem.


The Day of the Triffids Johna Wyndhama je moderna klasika in ena mojih najljubših knjig. Ko sem našla staro Penguinovo izdajo romana The Chrysalids, sem jo z velikim nasmeškom na obrazu kupila.


Za konec sem prihranila težko pričakovano knjigo, ki mi jo je le za 4£ prinesel stric iz Anglije. Tretji del serije A Court of Thorns and Roses nosi naslov A Court of Wings and Ruin. Polna sem pričakovanja, da preberem, kako se nadaljuje zgodba izpod peresa Sarah J. Maas.


Katero knjigo ste kupili kot zadnjo?

Prijetno branje,
Pina


četrtek, 14. september 2017

Maeve Binchy: Hiša na Tari

Družinska zgodba katere središče je hiša na Tari razkriva skrivnosti in proces odraščanja.


Avtor: Maeve Binchy
Naslov: Tara Road
Prevod: Aleksandra Rekar
Leto izdaje: 1998, 2002
Založba: Založba Mladinska knjiga
Št. strani: 492
ISBN: 86-11-15386-2
Žanr: roman
Goodreads

Ria Lynch in Danny imata na prvi pogled vse. On je uspešen nepremičninski agent, ona lahko v miru skrvi za družino in hišo. A kaj ko se ljudje spreminjajo in želijo več, kot lahko imajo?

Še vedno kolebam med tem, kaj je bistvo te knjige. Že v naslovu je izpostavljena hiša na Tari. Po mojem mnenju so stanovalci ravno tako pomembni kot hiša, še posebej Ria in Danny.

V zgodbi lahko sledimo različnim tipom žensk in njihovem statusu v družbi. Tako sledimo Rii, zgledni ženi in gospodinj, Rosemary, samski in uspešni poslovni ženski, njuni prijateljici, ki je v razmerju z alkoholikom...

Všeč mi je bilo, da se dogajanje večinoma odvija v Dublinu, saj sem si lahko pred oči priklicala ulice, zvoke in ljudi, ki se jih še dobro spominjam od svojega enotedenskega pohajkovanja po tem mestu. 


Knjiga je sicer zelo obsežna, a je razdeljena le na 10 poglavji. Tekom zgodbe pripovedujejo skoraj vse osebe, ki jih srečamo. Ritem menjav perspektiv se proti koncu knjige stopnjuje, kar da zgodbi v zadnjem delu drugačen občutek.

Ko sem začela brati knjigo, nisem dobro vedela, o čem govori. Po opisu na zadnji strani, naj bi govorila o dveh ženskah, ki sta za poletje zamenjali svoji hiši. A ta aspekt zgodbe se pojavi šele v drugi polovici knjige ter prikaže odraščanje in spremembe v življenju obeh žensk. Kaj je preobrat, ki pripelje do te menjave hiš, boste morali med branjem ugotoviti sami.

Tedni, v katerih je morala premisliti, preden je spregovorila, so se obrestovali. Nič ji ni škodovalo, da se je morala naučiti v povsem novem in drugačnem okolju. Kjer te ljudje sodijo po tem, kar narediš in rečeš, in ne na osnovi dolgotrajnega prijateljstva. Ria je čutila, da je odrasla na način, na katerega ji doma nikoli ne bi bilo treba. Konec koncev nikoli prej ni živela sama, iz materine hiše je šla naravnost v Dannyjevo.

O knjigi še vedno razmišljam in še vedno ne vem, ali mi je bila všeč ali ne. Po pravici povedano se mi je predvsem prva polovica vlekla, druga pa prehitro minila. Zelo dolgo se z nobeno osebo nisem povezala in sem kot bralec imela občutek, da na dogajanje gledam od zunaj, z velike razdalje oziroma, kot da mi nekdo pripoveduje o življenju tretje osebe, ki me pretirano ne zanima. Predvsem me je dolgo motila Riina pasivnost za masko vedrosti in skrbi za druge.


Kot že rečeno, mi je bil drugi del zgodbe, ko se pojavi tudi Američanka Marylin, bolj zanimiv. Marylin je popolnoma nov lik v zgodbi, kar jo naredi skrivnostno in bolj zanimivo. Po mojem mnenju popolnoma spremeni dinamiko zgodbe in nekako prisili Rio, da se odtrga od svojega življenja in sebe vidi v drugačni luči.

O knjigi imam še vedno mešane občutke. V roke sem jo vzela, ker je bila Hiša na Tari ena izmed štirih knjig, ki sem jih poleti izposodila vknjižnici v okviru akcije Maček v žaklju. Po tem, ko sem jo prebrala, sem ugotovila, da imam že več let na polici angleški izvod knjige iz druge roke. Ker dvomim, da jo bom še enkrat prebrala, sem se odločila, da jo izločim.


Leta 2005 je bil po knjigi posnet film, ki (se mi zdi) ga nisem videla.


Res me zanima, kakšno je vaše mnenje o Hiši na tari.

Prijetno branje,
Pina

torek, 29. avgust 2017

Outlander in jaz

Ko sem brala prve strani, nisem vedela, o čem bo knjiga govorila. Zgodba, ki se odvija na Škotskem v 18. stoletju me je potegnila vase in me od takrat ni več izpustila. 
 

V nadaljevanju bom razkrila nekaj informacij iz prve in druge knjige. Če ne želite izvedeti preveč, kar nehajte brati tale sestavek in raje vzemite knjigo v roke.

Outlander/Tujka
Claire Randall in njen mož Frenk se po koncu druge svetovne vojne odpravita na Škotsko na svoje druge medene tedne. Claire dotik čarobnega stoječega kamna pripelje v leto 1743, ker spozna množico novih ljudi, se bori za svoje življenje in ljubezen ter beži pred Frenkovim praprapradedom (koliko pra-jev je pred dedom sem že pozabila) Jackom Ranallom. Claire se mora odločiti, kaj bo naredila s svojim poznavanjem prihodnosti, saj se bliža Jakobinska vstaja, ki je zapečatila usodo Škotske. Claire se bori za svojo ljubeznijo do Jamija ter zvestobo do Frenka.


Dragonfly in Amber/Kačji pastir v jantarju
Claire in Jamie se leta 1744 odpravita v Pariz, kjer bosta poizkušala preprečiti Jakobinsko vstajo. V letu 1968 se Claire z odraslo hčerko Brianno vrne na škotsko višavje, kje razkrije dolgo časa varovano skrivnosti. 
 


Škotska me že zelo dolgo privlači. Ko nimam kaj početi, sestavljam svoje sanjsko popotovanje po Škotski. Zato ni čudno, da sem tako serijo kot knjige zelo vzljubila. Knjige so zelo dolge, polne oseb in dogodkov. Zlasti med branjem druge knjige, katere druga polovica se zopet odvija na Škotskem, nisem bila vedno prepričana, kje in kdaj so se osebe že pojavile v zgodbi.

Ko sem brala prvo knjigo, se je ravno zaključevala prva sezona serije, a je takrat nisem želela gledati. Kot pri vsaki knjigi, ki mi je zelo všeč, se bojim, da mi bo film ali serija spremenil moje videnje in doživljanje zgodbe. Naj si bo zaradi slabe kvalitete (kot na primer pri Ergomu iz leta 2006) ali pa ker se moja predstava o glavnih likih ne ujema z filmsko. Tega me je bilo tokrat res strah. Zato je še dobro leto nisem pogledala. Šele ko sem leto kasneje začela brati drugo knjigo in nisem mogla brati dovolj hitro, sam začela vzporedno gledati prvo sezono. Zelo težko se je bilo odločiti med naslednjo epizodo in naslednjim poglavjem! Tako sem vzporedno brala drugo knjigo in gledala prvo sezono. Super kombinacija. Med branjem sta me spremljali glasba iz serije, ki je res fenomenalna in prečudoviti ter čarobni posnetki Škotske.

Na začetku druge knjige sem pogrešala Škotsko, saj je dogajanje postavljeno v Pariz. Sem pa zato v prvih poglavjih z veseljem spoznavala Jamijevo hčer Brianno ter zgodovinarja Rogerja. Ko se je v drugi polovici dogajanje zopet preselilo na Škotsko, sem bila vesela, hkrati pa me je dogajanje navdajalo z tesnobo, saj sem vedela, da se bliža bitka vrhunec jakobinske vstaje leta 1745, bitka pri Colludnu, ki je potekala 16. aprila 1746.

Pri knjig cenim dobro napisano zgodbo, ki temelji na zgodovinskih dejstvih. Tudi sama sem raziskala zgodovinsko ozadje zgodbe, ki me je zelo pritegnilo. Avtorica sama poudarja, da za vsako knjigo posveti veliko časa raziskovanju. Zato tudi knjige ne izhajajo tesno ena za drugo. Tudi, ko dogajanje ni najbolj razburljivo, se zgodba ne vleče. Čeprav me je pritegnila epska in strastna ljubezenska zgodba med Claire in Jamiem, me enako zanimajo tudi vse druge plasti zgodbe. Še posebej mi je všeč Jamijeva sestra Jenny ter čarovnica Geillis v prvi knjigi ter Roger v drugi. Nekateri liki z Jamiem na čelu so prav smešni. Najbolj zanimiv mi je bil prikaz življenja na gradu Leoch ter posestvu Lallybroch. Res zelo mi je pa všeč, da zgodba ni predvidljiva. Zaključek (in mnogo preobratov vmes) me je presenetil tako v prvi, kot v drugi knjigi. Sedaj, bo koncu druge knjige, bi pa le rada vedela, kaj se je z Jamiejem dogajalo po tem, ko je Claire odšla nazaj v svoj čas.

Pri seriji me je najprej pritegnila glasba. In sicer tako zelo, da sedaj včasih poslušam soundtrack, česar nisem počela od Gospodarja prstanov. Magični prizori Škotske pokrajine me kličejo, naj jih končno obiščem. Seveda pa ne moramo mimo igralcev, Caitriona Balfe v vlogi Claire ter seveda Sam Heughan z svojim škotskim naglasom. V vlogah Franka in Jacka Randalla blesti Tobisa Menzies, v vlogi Dougla MacKenzia pa Graham McTavish. Zelo velika pozornost je posvečena tudi scenografiji in kostumografiji, ki gledalca ne pustita na cedilu. 


Ko sem prebrala, da je bila serija podaljšana za tretjo in četrto sezono, sem sklenila, da bom tudi v prihodnje brala knjigo in gledala eno starejšo sezono. Tako se sedaj brzdam in čakam, da bom imela veliko časa in bom lahko nemoteno, v miru in z velikim užitkom hkrati brala tretjo knjigo Voyager in gledala drugo sezono. Sem pa slišala, da so se scenaristi v drugi sezoni malo manj držali knjige.

Saj sploh ne vem, kaj naj še napišem. 10. septembra se serija vrača na male ekrane s tretjo sezono. Napovedniki mi je čisto zlezel pod kožo. Tako sem se odločila, da je prišel čas, da preberem tretjo knjigo in pogledam drugo sezono, saj sedaj z gotovostjo vem, da se Jamie in Claire vračata.


Dajte priložnost knjigam ali seriji. Mislim, da je možnost, da vam bo žal, zelo nizka.

Kaj je vaš najljubši del Outlanderja?

Prijetno branje ali gledanje vam želim,
Pina

KNJIGE:
  1. Outlander/Tujka (1991)
  2. Dragonfly in Amber/Kačji pastir v jantarju (1992)
  3. Voyager (1993)
  4. Drums of Autumn (1996)
  5. The Fiery Cross (2001)
  6. A Breath of Snow and Ashes (2006)
  7. An Echo in the Bone (2009)
  8. The Space Between (2013)
  9. Go Tell the Bees that I am Gone (v delu)

sreda, 23. avgust 2017

Grad Karlštejn

Star srednjeveški grad, utrdba, v kateri so hranili kronske dragulje, je kraj, kjer domišljija dobi krila.


30 km jugozahodno od Prage se nahaja srednjeveški grad Karlštejn, ki so kot nalašč ponuja za poldnevni izlet iz Prage. Tako sem ga letos poleti obiskala tudi jaz.

Grad je leta 1348 ustanovil Karl IV., da bi v njem hranili in varovali kraljeve dragulje in zakladnico Svetega rimskega cesarstva ter relikvije. Kapela Svetega križa je bila dokončana leta 1365. S tem se je zaključila tudi gradnje gradu. V prvi polovici 15. stoletja so tu med husitskimi vojnami hranili kraljeve dragulje. Tako je grad bolj utrdba in ni bil nikoli namenjen reprezentativnim namenom in pretiranemu razkošju.



Grad je bil prvič v gotskem slogu obnovljen že po letu 1480 ter kasneje v zadnji četrtini 16. stoletja. Leta 1648 so ga osvojili Švedi in ga pustili v zelo slabem stanju. Grad je pri vladarjih zaradi svoje nemodernosti postal nepriljubljen. Današnjo podobo je dobil z neogotsko prenovo med letoma 1887 in 1899 pod vodstvom Josefa Mockerja. 


Ob prihodu se lahko avto parkira na seveda plačljivem parkirišču ob vznožju vasi, ki je nastala med gradnjo gradu. Na grad se lahko lagodno povzpnemo po cesti ali brez napora peljemo s kočijo.

Sama sem šla peš. To je bil moj najljubši del obiska. Pot se počasi vzpenja med hišami, ki ponujajo okrepčila in spominke. Med tem se nam odpira slikovit pogled na gad, dokler dokončno ne izgine izpred oči in se zopet pojavi pred nami na vrhu, kjer vstopimo vanj. 

 

Vstop v dvorišče je brezplačen. Malo se lahko sprehodimo tudi po obzidju, a vstop v notranjost je možen le z vodstvom. Izbiramo lahko med štirimi vodstvi. Vsako v ospredje postavlja eno izmed treh vrhuncev gradu – bivanjske prostore, kapelo Svetega križa z 129 poslikavami mojstra Theodorica iz 14. stoletja, Marijanski stolp in zakladnico. Vodstva so v različnih jezikih in poleti je na voljo veliko terminov, tako da verjetno ne boste dolgo čakali na prosto mesto. Omenim naj še, da so cene vodstva v češkem jeziku nižje od cen v tujih jezikih.



Z družino smo se odločili za vodstvo A, ki vodi po zasebnih in reprezentativnih sobah Karl IV. Vodička je bila super, skupina pa pregleda in podane informacije zanimive. Med drugim smo videli sprejemno dvorano, prestolno dvorano z prelepim lesenim stropom, spalnico s kapelo, notranje dvorišče ter repliko krone Karla IV., ki jo danes hranijo v Pragi in jo na ogled postavijo le ob posebnih priložnostih.

Grad Karlštejn je slikovit in zelo dobro ohranjen. Iz njega se naj odpira pet razgled na podeželje.
 

Več informacij o gradu Karlštejn in načrtovanju obiska si lahko preberete na uradni spletni strani https://www.hrad-karlstejn.cz/en

Pri načrtovanju obiska bodite pozorni na odpiralni čas, ki se zelo razlikuje glede na letni čas.

Obisk gradu Karlštejn je minil hitro, a ga bom še dolgo ohranila v spominu.


Ali ste ga že obiskali in kakšen vtis je naredil na vas?

Prijetno potepanje,
Pina