Poišči buklo

torek, 28. februar 2017

FILM: Petdeset odtenkov teme

Christian Grey in Anastasia Steele sta nazaj. Tokrat z okusom vanilje.

Naslov: Fifty Shades Darker
Leto: 2017
Žanr: romantična drama
Igralci: Dakota Johnson, Jamie Dornan, Eric Johnson, Rita Ora, Marcia Gay Harden, Kim Basinger
Režija: James Foley
Jezik: Angleščina
Dolžina: 1h 55min / 115min


Christian Grey se odloči, da bo ponovno osvojil Anastasio Steele. Pri tem se mora naučiti, kako biti v navadni zvezi, pri tem pa ga skrivnostna preteklost počasi dohiti.

V kino sem odšla s prijateljico in se pred tem temeljito pripravila. Prvič sem pogledala prvi film ter prebrala drugo knjigo Petdeset odtenkov sive, tretjo knjigo Petdeset odtenkov svobode ter Christianovo pripoved Grey. Tako sem bila po mojem mnenju dobro pripravljena na skoraj dve uri dolg film.

Nadaljevanje Petdesetih odtenkov sive je pri gledanju pusti enak občutek: linearna dominantnost scen in prostora, počasno dogajanje in govorjenje ter izrazita moderna glasbena podlaga.

Veliko pogledov ter malo govorjenja (razen pri karakterjih, za katere je značilna zgovornost) gledalca pusti ob dolgih prizorih, pri katerih si mora sam zapolniti tišino. Pri prvem filmu me je to zelo motilo, saj prej nisem prebrala knjige. Tokrat sem tišino in (zgovorne) poglede sama zapolnila z neizrečenimi besedami, ki so v knjigah bolje podane.

Dogajanje je seveda najbolj osredotočeno na glava protagonista Christiana in Ano. A v knjigah sem bolj spoznala tistih nekaj stranskih likov, ki so bili včasih malo bolj tihi opazovalci dogajanja in po mojem mnenju najbolje poznajo glavni osebi. Tako sem bila razočarana z upodobitvijo go. Jones in Taylorja, ki sta v filmu bolj scenografski dodatek kot osebi. Tudi njuna fizična podoba v moji domišljiji je bila drugačna.

Všeč mi je bil siv realističen začetek filma, ki prikazuje izsek iz Greyevega travmatičnega otroštva in je v nasprotju s splošnim občutjem filma. Ta otvoritveni prizor gledalca v kino dvorani preseneti, saj pričakuje marsikaj drugega.

Najbolj mi je bila pri filmu všeč glasba. Morda ker se mi je zdela znana. Še posebej mi je srce poskočilo pri priredbah sving skladbah. Tako je zame vrhunec predstavljala priredba Franka Sinatre They Can't Take That Away From Me, ki jo dobro poznam v priredbi Robbija Williamsa v duetu z RupertomEverettom

Da ne omenjam glamurozne kostumografije... 

Pri branju knjige me je najbolj pritegnila skrivnostna napetost na kateri gradi zgodba in vrh doseže najprej pri prizoru soočanja Ane, Christiana in Leile ter nato še pri strmoglavljenju helikopterja Charlie Tanga. Tu me je film zelo razočaral, saj se mi ta dva prizora nista zdela dosti dramatično moča in sta izginila v enakomernem ritmu filma.

Film je za pogledati, če ne drugega zaradi glavnega igralca, ki je za ta del prebil še nekaj dodatnih uric v telovadnici.

Kakšen vtis je pri vas pustil film?

Prijetno gledanje,
Pina

sreda, 22. februar 2017

Max Leonard: Rdeča laterna. Zadnji kolesar na Dirki po Franciji

Dirka po Franciji je najbolj znana kolesarska dirka na svetu. Vsem so znani kolesarji, ki so na koncu tritedenske kalvarije oblekli rumeno majico. Daleč za njem je zadnji kolesar v skupnem seštevku – rdeča laterna.

Rad bi jih vprašal: kaj te žene – kaj žene nas vse? Zakaj ne bi preprosto sestopili in namesto tega počeli kaj lažjega in manj bolečega?


Avtor: Max Leonard
Naslov: Lanterne rouge: The Last Man in the Tour De France
Prevajalec: Dejan Vrhovec
Leto izdaje: 2014, 2016
Založba: Aktivni mediji, d.o.o. (Yellow Jersey Press)
Št. strani: 271
ISBN:978-961-94017-0-5

Sedaj že skoraj 10 let zavzeto spremljam kolesarski cirkus. Ta hobi si delim z očetom, ki me je zanj tudi navdušil. Razliko med nama seveda predstavlja znanje pridobljeno z leti in izkušnjami ter uporaba kolesa. Sama nanj sedem le z namenom prevoza po mestu. 

(Rdeča laterna) predstavlja vse, kar predstavlja Tour, le z manj poudarka na prečkanju ciljne črte pred vsemi drugimi.
Z veseljem sem v roke vzela to zanimivo knjigo, ki se posveča rdeči laterni. Avtor se dotakne zgodovine in izvora izraza ter oriše rojstvo in pomen Dirke po Franciji. Po časopisih išče podatke o prvem zadnjem kolesarju iz leta 1903 Arsenu Millochau in se pogovori s trikratno rdečo laterno in superdomestiquom Belgijcem Wimom Vansevenantom (leta 2006, 2007, 2008).

Kajti Tour je več kot dirka: je branik Francije in francoske kulture, tritedenska lekcija iz zemljepisa in zgodovine dežele; drama etike in čustev; melodrama (lažnega) upanja in (na neuspeh obsojenega) prizadevanja, obupa, optimizma in razočaranja, človeški živalski vrt in življenje v mikrokozmosu. Da ne omenjam, da je to tritedenski preizkus sposobnosti komentatorjev, da zapolnijo mrtev čas s kramljanjem o gradovih in siru.

Za Maxa Leonarda ima rdeča laterna poseben oseben pomen, saj se kot amaterski kolesar sprašuje, kaj žene kolesarje, da trpijo, garajo, na spustih tvegajo svoje življenje, da bi po treh tednih vetra, vročine, ravnin, vrtoglavih spustov in vzponov prikolesarili na Elizejske poljane. Poglavja so razdeljena v anekdote o kolesarjih. Z nekaterimi še živečimi kolesarji se je osebno pogovoril. Ti deli so se mi zdeli najbolj zanimivi. O že preminulih kolesarjih je raziskoval ter poizkušal prikazati drugo plat legend o Alžircu, zabavljaču, prvem zadnjem kolesarju, prvi angleški rdeči laterni edinem kolesarju etapno zmago in nazivom rdeče laterne v istem letu (to je bil Nizozemec Mathieu Hermans leta 1989).

Idealna dirka po Franciji bi bila taka, ki bi jo končal en sam kolesar.

Knjiga je zabavna in poučna. Zaradi načina pisanja je lahko berljiva, bralec pa si tudi katero anekdoto zapomni. Ob branju sem imela občutek, da se vozim za vsemi velikimi in znanimi imeni dolgo po tem, ko so že peljali po cesti, a se prah za njimi še ni polegel. Žal je v prvi polovici slovenskega prevoda nekaj tipkarskih napak. Ko sem brala, sem si prepisala kar nekaj citatov (in bila tri tedne zelo razočarana, saj sem mislila, da sem ta dragoceni listek izgubila – a sedaj se je zopet pojavil in lahko napišem to objavo).

Vsak pogled v paleton in ozadje kolesarske dirke se mi zdi zelo zanimiv – od dopisniških afer, super pomočnikov, zgodb svetovnih prvakov do rdeče laterne.

Knjiga mi je bila zelo všeč. Priporočam jo vsakemu, ki ga malo zanimiva kolesarstvo, saj jo je veliko bolj zanimivo brati, če tu in tam prepoznaš kako ime.

Kajti, če sem se od rdeče laterne česa naučil, je bilo to, da moraš končati, kar si začel. 

O katerem športu najraje preberete kako stran ali dve?

Prijetno branje,
Pina

petek, 10. februar 2017

Book Haul #10: Kulinarika

Danes sem se znašla v Mladinski knjigi v centru Ljubljane. Ponavadi v prvem nadstropju hitro zavijem na levo. Tokrat sem zavila na desno, naravnost k polici znižano s kuharskimi knjigami. 


Moja polica s kuharskimi knjigami je tako polna, da niti enega lista ne moram stlačiti med knjige. Ne vem, kam bom pospravila to novo knjigo. Za 8€ (namesto 35€) sem izbrala knjigo Nick Malgieri's Bread. Mnogokrat sem se že odločila, da nam bom doma pekla kruh, a ga drugi vedno kupijo, tudi če sem ga spekla. Zato sem to idejo opustila. Še vedno bi zelo rada pekla kruh in upam, da me bo ta knjiga navdihnila. 
 

V bližini na pultu je stala košara s knjigami po 1€. Veliko je bilo priročnikov, še posebej o materinstvu in starševstvu ter nekaj vodičev. Našla sem tri knjige iz serije Penguin Great Food, ki sem jih enkrat že občudovala. Najprej so me pritegnile prečudovite naslovnice, ko pa sem prebrala o čem govorijo, so me res pritegnile. 
 

Knjige iz te zbirke so posvečene kulinariki. Upam, da bodo ti do 400 let stari teksti zabavni in mi dali vpogled v tedanje življenje gospodinj, recepte in navade. Upam, da se mi med branjem ne bodo preveč cedile sline. 
 

Izbrala sem naslednje tri knjige:
Gervase Markham: The well-kept kitchen (#2),
Hannah Glasse: Everlasting Syllabub and the Art of Carving (#8),
Samuel Pepys: The Joys of Excess (#14)


Ali tudi vi kupujete znižane knjige in kje?

Prijetno branje,
Pina

petek, 03. februar 2017

Gosta porova juha s krompirjem

V mrzlem delu leta pogosto za kosilo pripravim gosto juho. Tokrat je bila na vrsti gosta juha iz pora in krompirja.



Da je juha odlična, je potrebno pazljivo izbrati sestavine. Skrivnost je v okusa polnem poru ter zelenjavni jušni osnovi. Juha bo gosta, saj bomo uporabili nariban krompir, ki bo med kuhanjem juho zgostil.

Za 6 porcij potrebujete
1 velika čebula
5 velikih strokov česna
1 zelo velik ali 3 manjši pori
5 srednje velikih krompirjev
0,5 dl belega vina
1,2 L zelenjavne jušne osnove
olivno olje
sol, poper
drobnjak, peteršilj
sladka paprika v prahu

V posodi segrejemo olje. Čebulo narežemo na majhne kocke, damo v ponev, solimo ter popražimo. Dodamo na drobno nasekljan česen.

Por dobro operemo, po dolžini prerežemo na pol ter ga narežemo na tanke kolobarje. Na hitro ga popražimo z čebulo in česnom. Zalijemo z belim vinom.

Krompir olupimo in naribamo. Tudi krompir damo v lonec. Vse skupaj začinimo z soljo, poprom, sladko papriko v prahu, drobnjakom in peteršiljem.

Zalijemo z jušno osnovo ter pustimo, da zavre. Na zmernem ognju kuhamo 15-20 min.

Ko je juha kuhana, jo z paličnim mešalnikom spasiramo do polovice.

Gosto porovo juho s krompirjem postrežemo z žličko kisle smetane ali rezino popečene slanine.


Pri tej juhi me je všeč njena gostota ter kremna tekstura. Dva krožnika juhe me prijetno nasitita, včasih pa se na naši jedilni mizi pojavi tudi kot predjed.

Dober tek,
Pina