Francois Lelord: Hector and the Search for Happiness

Knjiga, ki da veliko snovi za razmislek, lahko pa je le hitro branje.

Avtor: Francois Lelord

Naslov: Hector and the Search for Happiness (Le Voyage d'Hector ou la recherche du bonheur)

Leto: 2010 (2002)

Založba: Gallic Books

Prevajalec: Lorenza Garcia

Št. strani: 164

ISBN: 978-1-906040-23-9

Žanr: Sočasna fikcija

Vsebina

Hector je uspešen mlad psihiater. Ko opazi, da so njegovi pacienti vedno bolj nezadovoljni in nesrečni, jim ne mora pomagati. Tako tudi sam postane nezadovoljen. Odloči se, da gre na počitnice. Prepotoval bo svet in ugotovil, kaj ljudi naredi resnično srečne.

Zgodba temelji na splošnem nezadovoljstvu in odsotnosti sreče. V današnji družbi vedno iščemo nekaj boljšega. Pomembna tema je globalizacija (morda tudi globalizacije nezadovoljstva).

Jezik je (skoraj otroško) lahek. Med resnimi odstavki je prisoten zabaven ton. Tako se vzpostavi nasprotje med resno tematiko in naivnim načinom podajanja. Poglavja so zelo kratka. Zgodbo pripoveduje vsevedni tretjeosebni pripovedovalec, ki pogosto nagovori neposredno bralca.

Ta knjiga je nekaj posebnega. Iz nje lahko potegnemo mnogo ali nič. Polna je lukenj, ki jih lahko zapolnimo sami z svojimi izkušnjami ali domišljijo. Hectorjevo razmišljanje je pogosto podano s pomočjo primerov posameznikov, ki posplošeni predstavljajo skupino ljudi.

Hector seveda na svojem potovanju pride do spoznanj o sreči. Te lekcije si zapisuje v zvezek kot „Lesson N. x“. Že samo branje njegovih spoznanj, je lahko snov za premislek o našem življenju in morda našem iskanju sreče. Sama sem se v nekaterih tudi prepoznala.

To vsekakor ni knjiga, pri kateri bi lahko odklopili možgane in se izgubili v zgodbi. Potrebno je nenehno iskati vzporednice z zgodbo in resničnostjo, z našem vedenjem o svetu. Tako prepoznavamo situacije, kraje, dogodke, družbene fenomene in sodobno dogajanje. Zgodba in način, na katerega je podana, omogočata refleksijo našega življenja, istovetenje in primerjavo izkušenj. Mislim, da lahko vsak bralec iz zgodbe potegne nekaj drugega. Isto velja za ponovna branja.

Čez nekaj let bom knjigo vsekakor še enkrat vzela v roke, da bom videla, kako so moje nove izkušnje spremenile dojemanje zgodbe.

Če je kdo med vami že prebral to knjigo, bi bila zelo vesela, če bi svoje mnenje delil v komentarjih. Knjiga je le malo drugačna od buklic, ki jih ponavadi berem.

Pina