Ko
sem odložila prvo knjigo, sem takoj v roke vzela drugo. Žal pa
nimam tretje.
Naslov:
Dnevi zvezd in krvi; druga knjiga trilogije Hči dima in kosti (Days
of Blood and Starlight)
Leto
izdaje: 2013 (2012)
Prevod:
Kaja Bucik
Založba:
Založba Mladinska knjiga
Št.
strani: 510
Žanr:
mladinska fantastika
Karou ve da je človek in himera. Prevzame Brimstonovo
delo obujanja mrtvecev. Akiva se vrne v vrste Izrojenih, a ne
sodeluje pri pokolu. Pomaga rešiti himere. Ali bo vsakemu posebej
uspelo vrniti mir v Eretz? Ali je še sploh kaj upanja za njuno
ljubezen?
V drugi knjigi Taylor ohranja napetost tako, da včasih
ne vemo, kaj točno se dogaja, v katerem svetu smo ali kdo
pripoveduje zgodbo. Dogajanje je še vedno postavljeno v oba svetova.
Karu je himere pripeljala v človeški svet, v zapuščeno in težko
dostopno kasbo v Maroku. Čeprav je v tem delu zgodbe prizorišče
dogajanja človeški svet, pa nimamo takega občutka, saj je
prizorišče zaprto, brez vplivov drugega sveta. Drug del zgode se
dogaja v Eretzu. Tu bi rada omenila prisotnost zemljevida v knjigi.
Kdo se ne razveseli zemljevida na začetku knjige. Jaz se ga
zmeraj.
Zgodba je tokrat podano iz mnogih perspektiv, ki
omogočajo simultani pogled v dogajanje. Glavna pripovedovalca sta še
vedno Karou in Akiva, malo večjo vlogo pa dobi Zuzana. Skozi knjigo
se zvrstijo različni pripovedovalci, ki nam razkrijejo občutke,
razumevanje, strah in dvom v povezavi z dogajanjem v Eretzu. Tako so
nam bliže orisane strahote klanje himer tako iz strani beguncev kot
zasledovalcev (govorili bi lahko že o genocidu).
Bolje spoznamo tudi osebe, ki so blizu glavnima junakoma. Na Karouini
strani tako bolje spoznamo Belega volka/Thiaga, Ten, Issis ter
Zirija, pri Akivi pa njegovo polsestro Liraz in polbrata Hazaela.
Izpostavila bi še okrutnega Jaela, novega cesarja Cesarstva, ki bo v
tretji knjigi po mojem mnenju vodilni negativec.
Tudi to knjigo zaznamuje vonja. Bolje rečeno klanje. Za
veselo noto zopet poskrbita Zuzana in Mik. Že prvi prizor knjige je
tako nadvse smešen. Majhna Zuzana pokaže, da se v njej skriva
veliko poguma in prijateljstva. Z Mikom najdeta Karou in pokažeta,
da imajo tudi tiste himere, ki so zadolžene za največje klanje, v
sebi mehko srce.
V tej knjigi je veliko več magije, kar mi je zelo všeč.
Akiva je že skoraj mag, a se ne zaveda svoje moči. Karou z magijo
obuja mrtve. Konec knjige nam da slutiti, da bo v zadnjem delu magija
igrala pomembno vlogo, katere središče bo Akiva (če se bo še česa
naučil) in Steliani (samostojni serafi, nadarjeni za magijo).
Vsi, ki nočete vedeti preveč, raje preskočite ta
odstavek. Najbolj sta me presenetila dve preobrata. Tolik himer je že
umrlo, da tega sploh nisem predvidela, čeprav bi glede na vlogo
oživljanja mrtvih lahko. Brimston je v katedralo smrti zapečatil
duše himer, kjer čakajo na Karou, da bi jim dala nova telesa. To je
seveda zelo pozitiven preobrat in motivacija za Karou. Ampak kako
lahko ena sama oseba naredi nova telesa tisočim? Čisto na koncu
knjige Karou ubije Thiaga. To je bilo nepričakovano. Ampak to, da se
nato zopet pojavi (predvsem po vsej krivdi in grozi, ki ju Karou
izrazi), me je popolnoma šokiralo. In nato se še izkaže, da je
Zirija obudila v Thiagovo telo (ubogi in pogumni Ziri). To me je pa
tako presenetilo, da sem za trenutek nehala brati. Razumem, da je
bilo tako dejanje potrebno, da se vojaki ne bi uprli, da še vedno
imajo voditelja. Ampak da Akivi, ki ga razganja ljubosumje in
nerazumevanje, tega ni razložila? V moji glavi je vpilo: povej mu,
povej! Tako je pač avtorica verjetno postavila temelje zapleta v
naslednjem delu.
Komaj čakam, da preberem zadnji del te trilogije Dreams
of Gods and Monsters. Odviti se
mora še zadnja bitka med Jaelom ter združenima vojskama Akive in
Karou. Zgodilo se bo nekaj velikega, apokalipsa. Nekako moram dobiti
to knjigo. Glede na to, da prevoda še ni, bom srečo poizkusila v
knjigarnah.
Kaj mislite o drugem
delu trilogije Hči dima in kosti?
Jaz imam še kar nekaj mnenj. Pogovorimo se še malo v komentarjih.
Pina
Ni komentarjev:
Objavite komentar