Book
Depository me je pogrešal! Tako se je v mojem email predalu znašel
kupon za 10% popusta. Enkrat sem takšno ponudbo prezrla, a tokrat se
ji nisem mogla upreti. Zase sem izbrala tri knjige, očiju pa sem
naročila dve.
Že vse od
izida sem želela prebrati biografijo fantov iz skupine McFly. Knjigo
McFly: Unsaid Things... Our Story so končno ponatisnili in
zato nisem dolgo oklevala.
Izbrala sem
si tudi lepo trdo izdajo knjige All That She Can See avtorice
Carrie Hope Fletcher. Že zelo dolgo si želim prebrati kakšno njeno
delo, da lahko končno ugotovim, ali mi je njen način pisanja všeč.
Pri super
ponudbah sem odkrila knjigo, katere naslov me je hitro prepričal v
nakup. Avtobiografija astronavta Chrisa Hadfielda An Astronaut's
Guide to Life on Earth ima res zanimivo in lepo naslovnico. Komaj
čakam, da jo preberem.
Profesionalni
kolesar Thomas Dekker v knjigi The Descent govori o svoji
izkušnji z dopingom. Druga knjiga za očija, ki je še na poti, nosi
naslov Shut up Legs! Jensa Voigta.
Poleti sem
se rada sprehajala po Ljubljani in vedno sem pokukala v kak
antikvariat. Nekaj krat se je zgodilo, da sem imela srečo in sem
naletela na knjige, ki sem jih že dolgo iskala. Biografijo Franc
Jožef avtorja Jean-Paul Bleda
sem za rojstni dan podarila mami.
Zbirko
Baletni copatki sem
prebrala večkrat in je ena mojih najljubših. A te knjige se danes
zelo težko najde. Imela sem veliko srečo, da se našla zadnjo v
zbirki. Labodje pero
Lorne Hill me sedaj čaka na moji polici in mami, da jo po dolgih
letih zopet preberem.
The Day
of the Triffids Johna Wyndhama
je moderna klasika in ena mojih najljubših knjig. Ko sem našla
staro Penguinovo izdajo romana The Chrysalids,
sem jo z velikim nasmeškom na obrazu kupila.
Za
konec sem prihranila težko pričakovano knjigo, ki mi jo je le za 4£
prinesel stric iz Anglije. Tretji del serije A
Court of Thorns and Roses
nosi naslov A
Court of Wings and Ruin.
Polna sem pričakovanja, da preberem, kako se nadaljuje zgodba izpod
peresa Sarah J. Maas.
Družinska
zgodba katere središče je hiša na Tari razkriva skrivnosti in
proces odraščanja.
Avtor: Maeve
Binchy
Naslov: Tara
Road
Prevod:
Aleksandra Rekar
Leto izdaje:
1998, 2002
Založba:
Založba Mladinska knjiga
Št. strani:
492
ISBN:
86-11-15386-2
Žanr: roman
Goodreads
Ria Lynch in
Danny imata na prvi pogled vse. On je uspešen nepremičninski agent,
ona lahko v miru skrvi za družino in hišo. A kaj ko se ljudje
spreminjajo in želijo več, kot lahko imajo?
Še vedno
kolebam med tem, kaj je bistvo te knjige. Že v naslovu je
izpostavljena hiša na Tari. Po mojem mnenju so stanovalci ravno tako
pomembni kot hiša, še posebej Ria in Danny.
V zgodbi
lahko sledimo različnim tipom žensk in njihovem statusu v družbi.
Tako sledimo Rii, zgledni ženi in gospodinj, Rosemary, samski in
uspešni poslovni ženski, njuni prijateljici, ki je v razmerju z
alkoholikom...
Všeč mi je
bilo, da se dogajanje večinoma odvija v Dublinu, saj sem si lahko
pred oči priklicala ulice, zvoke in ljudi, ki se jih še dobro
spominjam od svojega enotedenskega pohajkovanja po tem mestu.
Knjiga je
sicer zelo obsežna, a je razdeljena le na 10 poglavji. Tekom zgodbe
pripovedujejo skoraj vse osebe, ki jih srečamo. Ritem menjav
perspektiv se proti koncu knjige stopnjuje, kar da zgodbi v zadnjem
delu drugačen občutek.
Ko sem
začela brati knjigo, nisem dobro vedela, o čem govori. Po opisu na
zadnji strani, naj bi govorila o dveh ženskah, ki sta za poletje
zamenjali svoji hiši. A ta aspekt zgodbe se pojavi šele v drugi
polovici knjige ter prikaže odraščanje in spremembe v življenju
obeh žensk. Kaj je preobrat, ki pripelje do te menjave hiš, boste
morali med branjem ugotoviti sami.
Tedni, v
katerih je morala premisliti, preden je spregovorila, so se
obrestovali. Nič ji ni škodovalo, da se je morala naučiti v povsem
novem in drugačnem okolju. Kjer te ljudje sodijo po tem, kar narediš
in rečeš, in ne na osnovi dolgotrajnega prijateljstva. Ria je
čutila, da je odrasla na način, na katerega ji doma nikoli ne bi
bilo treba. Konec koncev nikoli prej ni živela sama, iz materine
hiše je šla naravnost v Dannyjevo.
O knjigi še
vedno razmišljam in še vedno ne vem, ali mi je bila všeč ali ne.
Po pravici povedano se mi je predvsem prva polovica vlekla, druga pa
prehitro minila. Zelo dolgo se z nobeno osebo nisem povezala in sem
kot bralec imela občutek, da na dogajanje gledam od zunaj, z velike
razdalje oziroma, kot da mi nekdo pripoveduje o življenju tretje
osebe, ki me pretirano ne zanima. Predvsem me je dolgo motila Riina
pasivnost za masko vedrosti in skrbi za druge.
Kot že
rečeno, mi je bil drugi del zgodbe, ko se pojavi tudi Američanka
Marylin, bolj zanimiv. Marylin je popolnoma nov lik v zgodbi, kar jo
naredi skrivnostno in bolj zanimivo. Po mojem mnenju popolnoma
spremeni dinamiko zgodbe in nekako prisili Rio, da se odtrga od
svojega življenja in sebe vidi v drugačni luči.
O knjigi
imam še vedno mešane občutke. V roke sem jo vzela, ker je bila
Hiša na Tari ena izmed štirih knjig, ki sem jih poleti izposodila vknjižnici v okviru akcije Maček v žaklju. Po tem, ko sem jo
prebrala, sem ugotovila, da imam že več let na polici angleški
izvod knjige iz druge roke. Ker dvomim, da jo bom še enkrat
prebrala, sem se odločila, da jo izločim.
Leta 2005 je
bil po knjigi posnet film, ki (se mi zdi) ga nisem videla.
Res me
zanima, kakšno je vaše mnenje o Hiši
na tari.
Ko sem
brala prve strani, nisem vedela, o čem bo knjiga govorila. Zgodba,
ki se odvija na Škotskem v 18. stoletju me je potegnila vase in me
od takrat ni več izpustila.
V
nadaljevanju bom razkrila nekaj informacij iz prve in druge knjige.
Če ne želite izvedeti preveč, kar nehajte brati tale sestavek in
raje vzemite knjigo v roke.
Outlander/Tujka
Claire
Randall in njen mož Frenk se po koncu druge svetovne vojne odpravita
na Škotsko na svoje druge medene tedne. Claire dotik čarobnega
stoječega kamna pripelje v leto 1743, ker spozna množico novih
ljudi, se bori za svoje življenje in ljubezen ter beži pred
Frenkovim praprapradedom (koliko pra-jev je pred dedom sem že
pozabila) Jackom Ranallom. Claire se mora odločiti, kaj bo naredila
s svojim poznavanjem prihodnosti, saj se bliža Jakobinska vstaja, ki
je zapečatila usodo Škotske. Claire se bori za svojo ljubeznijo do
Jamija ter zvestobo do Frenka.
Dragonfly
in Amber/Kačji pastir v jantarju
Claire in
Jamie se leta 1744 odpravita v Pariz, kjer bosta poizkušala
preprečiti Jakobinsko vstajo. V letu 1968 se Claire z odraslo hčerko
Brianno vrne na škotsko višavje, kje razkrije dolgo časa varovano
skrivnosti.
Škotska me
že zelo dolgo privlači. Ko nimam kaj početi, sestavljam svoje
sanjsko popotovanje po Škotski. Zato ni čudno, da sem tako serijo
kot knjige zelo vzljubila. Knjige so zelo dolge, polne oseb in
dogodkov. Zlasti med branjem druge knjige, katere druga polovica se
zopet odvija na Škotskem, nisem bila vedno prepričana, kje in kdaj
so se osebe že pojavile v zgodbi.
Ko sem brala
prvo knjigo, se je ravno zaključevala prva sezona serije, a je
takrat nisem želela gledati. Kot pri vsaki knjigi, ki mi je zelo
všeč, se bojim, da mi bo film ali serija spremenil moje videnje in
doživljanje zgodbe. Naj si bo zaradi slabe kvalitete (kot na primer
pri Ergomu iz leta 2006) ali pa ker se moja predstava o glavnih likih
ne ujema z filmsko. Tega me je bilo tokrat res strah. Zato je še
dobro leto nisem pogledala. Šele ko sem leto kasneje začela brati
drugo knjigo in nisem mogla brati dovolj hitro, sam začela vzporedno
gledati prvo sezono. Zelo težko se je bilo odločiti med naslednjo
epizodo in naslednjim poglavjem! Tako sem vzporedno brala drugo
knjigo in gledala prvo sezono. Super kombinacija. Med branjem sta me
spremljali glasba iz serije, ki je res fenomenalna in prečudoviti
ter čarobni posnetki Škotske.
Na začetku
druge knjige sem pogrešala Škotsko, saj je dogajanje postavljeno v
Pariz. Sem pa zato v prvih poglavjih z veseljem spoznavala Jamijevo
hčer Brianno ter zgodovinarja Rogerja. Ko se je v drugi polovici
dogajanje zopet preselilo na Škotsko, sem bila vesela, hkrati pa me
je dogajanje navdajalo z tesnobo, saj sem vedela, da se bliža bitka
vrhunec jakobinske vstaje leta 1745, bitka pri Colludnu, ki je
potekala 16. aprila 1746.
Pri knjig
cenim dobro napisano zgodbo, ki temelji na zgodovinskih dejstvih.
Tudi sama sem raziskala zgodovinsko ozadje zgodbe, ki me je zelo
pritegnilo. Avtorica sama poudarja, da za vsako knjigo posveti veliko
časa raziskovanju. Zato tudi knjige ne izhajajo tesno ena za drugo.
Tudi, ko dogajanje ni najbolj razburljivo, se zgodba ne vleče.
Čeprav me je pritegnila epska in strastna ljubezenska zgodba med
Claire in Jamiem, me enako zanimajo tudi vse druge plasti zgodbe. Še
posebej mi je všeč Jamijeva sestra Jenny ter čarovnica Geillis v
prvi knjigi ter Roger v drugi. Nekateri liki z Jamiem na čelu so
prav smešni. Najbolj zanimiv mi je bil prikaz življenja na gradu
Leoch ter posestvu Lallybroch. Res zelo mi je pa všeč, da zgodba ni
predvidljiva. Zaključek (in mnogo preobratov vmes) me je presenetil
tako v prvi, kot v drugi knjigi. Sedaj, bo koncu druge knjige, bi pa
le rada vedela, kaj se je z Jamiejem dogajalo po tem, ko je Claire
odšla nazaj v svoj čas.
Pri seriji
me je najprej pritegnila glasba. In sicer tako zelo, da sedaj včasih
poslušam soundtrack, česar nisem počela od Gospodarja prstanov.
Magični prizori Škotske pokrajine me kličejo, naj jih končno
obiščem. Seveda pa ne moramo mimo igralcev, Caitriona Balfe v vlogi
Claire ter seveda Sam Heughan z svojim škotskim naglasom. V vlogah
Franka in Jacka Randalla blesti Tobisa Menzies, v vlogi Dougla
MacKenzia pa Graham McTavish. Zelo velika pozornost je posvečena
tudi scenografiji in kostumografiji, ki gledalca ne pustita na
cedilu.
Ko sem
prebrala, da je bila serija podaljšana za tretjo in četrto sezono,
sem sklenila, da bom tudi v prihodnje brala knjigo in gledala eno
starejšo sezono. Tako se sedaj brzdam in čakam, da bom imela veliko
časa in bom lahko nemoteno, v miru in z velikim užitkom hkrati
brala tretjo knjigo Voyager in gledala drugo sezono. Sem pa
slišala, da so se scenaristi v drugi sezoni malo manj držali
knjige.
Saj sploh ne vem, kaj naj še napišem. 10. septembra se serija vrača
na male ekrane s tretjo sezono. Napovedniki mi je čisto zlezel pod
kožo. Tako sem se odločila, da je prišel čas, da preberem tretjo
knjigo in pogledam drugo sezono, saj sedaj z gotovostjo vem, da se
Jamie in Claire vračata.
Dajte priložnost knjigam ali seriji. Mislim, da je možnost, da vam
bo žal, zelo nizka.
Star
srednjeveški grad, utrdba, v kateri so hranili kronske dragulje, je
kraj, kjer domišljija dobi krila.
30 km
jugozahodno od Prage se nahaja srednjeveški grad Karlštejn, ki so
kot nalašč ponuja za poldnevni izlet iz Prage. Tako sem ga letos
poleti obiskala tudi jaz.
Grad je leta
1348 ustanovil Karl IV., da bi v njem hranili in varovali kraljeve
dragulje in zakladnico Svetega rimskega cesarstva ter relikvije.
Kapela Svetega križa je bila dokončana leta 1365. S tem se je
zaključila tudi gradnje gradu. V prvi polovici 15. stoletja so tu
med husitskimi vojnami hranili kraljeve dragulje. Tako je grad bolj
utrdba in ni bil nikoli namenjen reprezentativnim namenom in
pretiranemu razkošju.
Grad je bil
prvič v gotskem slogu obnovljen že po letu 1480 ter kasneje v
zadnji četrtini 16. stoletja. Leta 1648 so ga osvojili Švedi in ga
pustili v zelo slabem stanju. Grad je pri vladarjih zaradi svoje
nemodernosti postal nepriljubljen. Današnjo podobo je dobil z
neogotsko prenovo med letoma 1887 in 1899 pod vodstvom Josefa Mockerja.
Ob prihodu
se lahko avto parkira na seveda plačljivem parkirišču ob vznožju
vasi, ki je nastala med gradnjo gradu. Na grad se lahko lagodno
povzpnemo po cesti ali brez napora peljemo s kočijo.
Sama sem šla
peš. To je bil moj najljubši del obiska. Pot se počasi vzpenja med
hišami, ki ponujajo okrepčila in spominke. Med tem se nam odpira
slikovit pogled na gad, dokler dokončno ne izgine izpred oči in se
zopet pojavi pred nami na vrhu, kjer vstopimo vanj.
Vstop v
dvorišče je brezplačen. Malo se lahko sprehodimo tudi po obzidju,
a vstop v notranjost je možen le z vodstvom. Izbiramo lahko med
štirimi vodstvi. Vsako v ospredje postavlja eno izmed treh vrhuncev
gradu – bivanjske prostore, kapelo Svetega križa z 129 poslikavami
mojstra Theodorica iz 14. stoletja, Marijanski stolp in zakladnico.
Vodstva so v različnih jezikih in poleti je na voljo veliko
terminov, tako da verjetno ne boste dolgo čakali na prosto mesto.
Omenim naj še, da so cene vodstva v češkem jeziku nižje od cen v
tujih jezikih.
Z družino
smo se odločili za vodstvo A, ki vodi po zasebnih in
reprezentativnih sobah Karl IV. Vodička je bila super, skupina pa
pregleda in podane informacije zanimive. Med drugim smo videli
sprejemno dvorano, prestolno dvorano z prelepim lesenim stropom,
spalnico s kapelo, notranje dvorišče ter repliko krone Karla IV.,
ki jo danes hranijo v Pragi in jo na ogled postavijo le ob posebnih
priložnostih.
Grad
Karlštejn je slikovit in zelo dobro ohranjen. Iz njega se naj odpira
pet razgled na podeželje.
Več
informacij o gradu Karlštejn in načrtovanju obiska si lahko
preberete na uradni spletni strani https://www.hrad-karlstejn.cz/en.
Pri načrtovanju obiska bodite pozorni na odpiralni čas, ki se zelo razlikuje glede na letni čas.
Obisk gradu
Karlštejn je minil hitro, a ga bom še dolgo ohranila v spominu.
Ali ste ga
že obiskali in kakšen vtis je naredil na vas?
Iskrena,
zabavna in čustvena pripoved o materinstvu.
Avtor:
Giovanna Fletcher
Naslov:
Happy Mum, Happy Baby. My adventures into motherhood
Leto izdaje:
2017
Založba:
Coronet
Št. strani:
358
ISBN:
978-1-473-65120-3
Žanr:
avtobiografija, priročnik
Goodreads
Giovanna v
knjigi Happy Mum, Happy Baby iskreno spregovori o vseh plateh
materinstva in družine. Začne z željo po družini in prvem
neuspelem poizkusu ter nadaljuje s prihodom svojih dveh sinov
Buddyem in Buzzom.
Giovanna in
njen mož Tom sta v Angliji znani osebnosti. On je glasbenik in
pisatelj, ona igralka in pisateljica. S sledilci redno delita svoj
vsakdan na Instagramu (Giovanna, Tom), YouTubu (Giovanna, Tom) in Facebooku (Giovanna, Tom).
I couldn't
escape the feeling of loss for long, though: it was back soon enough.
I've heard miscarriage referred to as the loneliest grief. It is.
It's so insular. So personal. So soulcrushing.
Knjiga Happy
Mum, Happy Baby predstavlja idejo, da je le otrok srečne in
zadovoljne mamice, lahko srečen in zadovoljen. Giovanna pri tem
opiše svojo izkušnjo in željo, da bi bila najboljša mati ter
spoznanje, da ni potrebno biti popolna mati v očeh drugih. Knjiga ni
zbirka smernic, kako vzgajati otroke, ampak je polna lastnih
izkušenj, nevsiljivih nasvetov, razmislekov in spoznanj. Giovanna
tako z nami deli zgodbe in poglede o dojenju, potovanju z otroki,
samopodobi, ženskem telesu... Seveda je v knjigi tudi nekaj
prisrčnih fotografij.
We've
sexualised boobs, which is fine – they're blooming gorgeous – but
we also need to acknowledge that they're as great at multi-tasking as
their owners are.
Ker Giovanno
redno spremljam, sem med branjem slišala njen glas. Način
pripovedovanja je pogovoren, oseben,iskren in zabaven. Knjigo sem
prebrala zelo hitro.
Whenever
we're somewhere now or they're experiencing something for the first
time (or second, third, fourth of fifth...), I turn to the bosy to
see their reactions. I love it. It's like looking at the world with a
fresh set of eyes.
Mislim, da
je knjiga zanimiva tudi za tiste, ki še niso mamice in celo za
pripadnike nasprotnega spola, saj daje vpogled v resnično, vsakdanje
življenje sodobne matere, ki se uči biti dobra mati. Sama bi z
veseljem prebrala še več in verjamem, da bo prišel čas, ko bom
zopet posegla po njen. Poleg tega pa je naslovnica res super.
Poletja
še ni konec. Še vedno imaš čas, da prebudiš otroka v sebi in se
s Sinjim galebom odpraviš na morje dogodivščinam naproti.
Avtor: Tone
Seliškar
Naslov:
Bratovščina Sinjega galeba
Ilustriral:
Božo Kos
Leto izdaje:
1936 (1974)
Založba:
Mladinska knjiga
Št. strani:
133
Žanr:
pustolovska povest
Goodreads
Na skalnatem
otoku živi sirota Ivo, ki hrepeni po ljubezni in življenju na
odprtem morju. Na svojih ramenih že od malih nog nosi grehe svojega
očeta. Očeta končno spozna na njegovi smrtni postelji in dobi
največje darilo, barkačo, ki jo otoški otroci popravijo in se z
njo podajo na odprto morje. Ko končno odrinejo, so na morju več
mesecev in doživijo mnogo dogodivščin.
Pred mnogimi
leti sem to knjigo, ki jo je v sedemdesetih letih kupil moj dedek, že
prebrala. Tokrat sem jo v roke vzela z občutkom nostalgije. Ritem in
način pripovedovanja sta me med branjem pomirila, zgodba pa me je
kar povlekla vase.
Počasi
počasi se je spuščalo sonce k morju. Ko se je žareča sončna
krogla dotaknila neizmerne vode, se je vse morje vžgalo kakor od
silnega ognja in rdeč sij je obliznil vse otoke. Galebi, ki so
vreščali nad zalivom, so utihnili, ptički, ki so žvrgoleli v
drevju, so se poskrili. Nazadnje je padlo sonce v morje. Voda je
ugasnila, večerni mrak se je vzdignil iz globin morja in pokril
hišice, bele skale, jadrnice, vinograd in oljke.
Ivo je
zanimiv lik, ki na svojih ramenih nosi očetove grehe. Hrepeni po
drugačnem življenju in ljubezni, saj ga na otoku skoraj vsi odrasli
krivijo za očetovo napako. Svojo priložnost vidi v življenju na
morju.
Njegovi
tovariši imajo svoje ljudi, vozarijo se na starih jadračah z očeti
in brati na lov, on sam pa nima nikogar, da bi se mu potožil, da bi
ga pobožal ali pa tudi oštel. Prav ta velika vrzel v njegovem
življenju ga je priganjala venkaj na morje, v svet, kamorkoli daleč,
kjer so veliki dogodki. Tu so skale in majhno življenje, tamkaj pa
je slutil mnogo velikega življenja in čudovitih prigod.
Čeprav je
povest kratka, so vsi liki opisani prepoznavno in je zgodba polna
dogajanja in idej, ki jih avtor deli z bralcem. Način pisanja
ustvari atmosferični občutek in jasna čustva, v katere sem se
potopila. Pripoved govori o tovarištvu, združevanju ribičev,
skupnem delu in boju za pravico ter težkem življenju na otoku. Zelo
zanimiv se mi je zdel opis poteka ribolova. Ilustracije prijetno dopolnjujejo povest.
Moj opis še
zdaleč dobro ne opiše te knjige. Bolj razmišljam o njej, bolj
čarobna se mi zdi ta pripoved. Vzemi jo v roke. Kratka je in časa
ti ne bo vzela veliko, a popeljala te bo med mlade, ki so polni
življenja, idej in poguma, daleč na odprto morje, kjer prežijo
nevarnosti in se odpirajo priložnosti za spoznavanje samega sebe.
Napeta,
zanimiva zgodovinska drama, ki temelji na resničnih dogodkih in daje
občutek, da je preteklost še vedno zelo blizu.
Serijo mi je
priporočila prijateljica in ko sem ji dala priložnost, me je hitro
pritegnila. Tako so sedaj jaz priporočam naprej.
Igrajo:
Claire Foy, Matt Smith, Vanessa Kirby, Eilleen Atkins, Jeremy Northam
Scenarij:
Peter Morgan
Jezik:
Angleščina
Premiera: 4.
november 2016
Televizijska
hiša: Netflix
Št. sezon:
1
Št. epizod:
10
Dolžina
epizode: ca. 50 min
Žanr:
biografska zgodovinska drama
V prvi
epizodi začnemo spremljati bodočo kraljico Elizabeto II. od
trenutka, ko se zaroči s princem Philipom. Nato sledimo njenim prvim
letom vladavine, v katerih išče svoje mesto znotraj kraljevine in
družine. Sledimo dogodkom iz 2. polovice 20. stoletja, ki so
izoblikovali čas, v katerem živimo.
Všeč, mi
je, da so značaji oseb zelo dobro in hitro orisani. Tako se gledalec
hitro seznani z njimi in si jih zapomni. Nadvse privlačna je tudi
scenografija in kostumografija. Prava paša za oči. Fascinira me,
kako že oblačila obeh sester, kraljica Elizabete II. in princese
Margaret, kažejo na njun položaj in vrednote.
Pri gledanju
sem se veliko naučila o delovanju kraljevine, etiketi ter zgodovini.
Seveda serija temelji na zgodovinskih dejstvi. Torej se jih delno
drži in tudi poseže po umetniški svobodi. Tega se je potrebno
zavedati. Z malo brskanja po internetu lahko hitro odkrijemo, kje so
zgodovino priredili.
Morda me je
serija tako pritegnila, ker se ukvarja z napetimi trenutki in
škandali. Predstavniki kraljeve družine so tedaj imeli zvezdniški
status in javnost se je zanimala za vsak njihov korak. Dogajanje v
posameznih epizodah pogosto poseže v „preteklost“, da tako
pojasni „sedanjost“.
We are
half-people. Ripped from the pages of some bizarre mythology, the two
sides within us, human and crown engaged in a fearful civil war,
which never ends. And which blights our every human transaction as
brother, husband, sister, wife, mother. (ep. 10)
Kot že
omenjeno, so ustvarjalci serije posegli po umetniški svobodi, zaradi
česar so bili deležni kritik. Tako naj bi bil princ Philip
upodobljen kot nadut, v resnici pa naj bi bil plah in imel malo čuden
smisel za humor.
Ustvarjalci
serije obljubljajo, da se bomo ob gledanju lahko uživali 6 sezon.
Dajte tudi
vi seriji The Crown priložnost, da vas očara in vzbudi
zanimanje za ta del zgodovine in spoznajte fascinantne osebnosti, ki
se skrivajo za tančico preteklosti. Vsi ljubitelji filmov o Harryju
Potterju pa bodite pozorni, ali boste zasledili njegovo teto.
Ste si že
ogledali serijo in kaj mislite o njen? Kateri lik vam je najbolj
ostal v spominu in kateri dogodek najbolj presenetil?