Poišči buklo

torek, 9. avgust 2016

Pozvonil je poštar in prinesel Harryja

Že nekaj dni sem čakala na ta trenutek. Včeraj je le napočil. Domofon je zazvonil, na ekranu se je prikazala slika poštarja, pes je izbruhnil v neprekinjen in glasen lajež ter se vrtel v krogu pred vhodnimi vrati, jaz pa sem z ključi v rokah letela po stopnicah navzdol. „Hvala in lep dan“ in že sem bila na poti nazaj v drugo nadstropje, preskakujoč po dve stopnici hkrati, hitela odpirati kartonasto škatlo, v kateri se je skrival izvod osme knjige Harryja Potterja.

Občutki, ki jih je odpiranje paketa prinesla, se lahko primerjajo le z odpiranjem božičnega darila, ki te res osreči, le da sem tokrat vedela, kaj me čaka z kartonom. Vsakemu veselemu, razburljivemu dogodku pri meni sledi veseli ples, ki je doma deležen le čudnih pogledov, tokrat iz mamine strani.

En dan kasneje je knjiga na moji mizi skoraj nedotaknjena. Pobožala sem gumast finiš na naslovnici, slekla zaščitni ovitek in prebrala posvetila. Nato sem knjigo odložila.

Sedaj je moj cilj predvsem, izogibati se vsem podatkom o knjigi na medmrežjih (dvomom namreč, da bom v živo srečala koga, ki se bo o njej želel pogovarjati). Ne vem niti, o čem igra govori in tudi nočem vedeti. Bom že ugotovila v pravem trenutku.

Stvar je namreč taka: ne vem, kdaj bom knjigo prebrala. Vedno, ko vem, da bo zgodbe konec, knjiga zelo dolgo ostane zaprta na knjižni polici. Nekako sem v precepu med želo, da bi izvedela, kako se zgodba nadaljuje ter žalostjo, da je to konec. Tega občutka ne znam dobro opisati. Včasih se zgodi. da preberem prvih nekaj strani in nato knjigo zopet zaprla.

Sem edina, ki se ji to dogaja? Ali preprosto vzamete knjigo v roko in šele na koncu žalujete, da je zgodbe konec?

Pina

Ni komentarjev:

Objavite komentar