Že nekaj dni sem čakala
na ta trenutek. Včeraj je le napočil. Domofon je zazvonil, na
ekranu se je prikazala slika poštarja, pes je izbruhnil v neprekinjen
in glasen lajež ter se vrtel v krogu pred vhodnimi vrati, jaz pa sem
z ključi v rokah letela po stopnicah navzdol. „Hvala in lep dan“
in že sem bila na poti nazaj v drugo nadstropje, preskakujoč po dve
stopnici hkrati, hitela odpirati kartonasto škatlo, v kateri se je
skrival izvod osme knjige Harryja Potterja.
Občutki, ki jih je
odpiranje paketa prinesla, se lahko primerjajo le z odpiranjem
božičnega darila, ki te res osreči, le da sem tokrat vedela, kaj
me čaka z kartonom. Vsakemu veselemu, razburljivemu dogodku pri meni
sledi veseli ples, ki je doma deležen le čudnih pogledov, tokrat iz
mamine strani.
En dan kasneje je knjiga
na moji mizi skoraj nedotaknjena. Pobožala sem gumast finiš na
naslovnici, slekla zaščitni ovitek in prebrala posvetila. Nato sem
knjigo odložila.
Sedaj je moj cilj
predvsem, izogibati se vsem podatkom o knjigi na medmrežjih (dvomom
namreč, da bom v živo srečala koga, ki se bo o njej želel
pogovarjati). Ne vem niti, o čem igra govori in tudi nočem vedeti.
Bom že ugotovila v pravem trenutku.
Stvar je namreč taka: ne
vem, kdaj bom knjigo prebrala. Vedno, ko vem, da bo zgodbe konec,
knjiga zelo dolgo ostane zaprta na knjižni polici. Nekako sem v
precepu med želo, da bi izvedela, kako se zgodba nadaljuje ter
žalostjo, da je to konec. Tega občutka ne znam dobro opisati.
Včasih se zgodi. da preberem prvih nekaj strani in nato knjigo zopet zaprla.
Sem edina, ki se ji to
dogaja? Ali preprosto vzamete knjigo v roko in šele na koncu
žalujete, da je zgodbe konec?
Pina
Ni komentarjev:
Objavite komentar