Za mojo veliko črno
luknjo v angleščini obstaja izraz reading slump. Le kako bi temu rekli po slovensko?
Letos mi
branje ne gre prav dobro od rok (ali bolje rečeno od oči). Po delu
sem imela občutek, da imam čisto scvrte in prazne možgane. Temu
primerna je bila tudi moja izbira literature: nezahtevni in pogosto
slabo prevedeni romani, o katerih nisem imela kaj veliko napisati.
Med počitnicami sem prebrala nekaj zelo dobrih knjig in začasno mi
je branje bolje steklo, a to ni dolgo trajalo.
Pri moji
črni bralni luknji je najslabši občutek proces iskanja nove knjige.
Večinoma vzamem v roke knjigo in na mah preberem poglavje, uživam
ter jo odložim. Ko jo nato zopet vzamem v roke, me knjiga niti malo
ne zanima več. Zato iz police potegnem novo knjigo. Na koncu končam
z razmetanimi knjigami in občutkom tesnobe, sam v mojih rokah ne
obstane niti knjiga, ki me v resnici zelo zanima.
Po približno
dveh letih sem na novo uredila knjižno omaro, v katero sedaj zopet
pašejo vse knjige in še malo prostora je ostalo za nove. Predvsem
sem vesela, da imam sedaj urejen bralni kotiček. Po mnogo letih
imam sedaj naslonjač. Na koncu sem ga našla v Rutarju. Kot sonce
rumene barve in z rahlim retro navdihom je popolna pridobitev zame.
Ko bom naletela še na popolno turkizno blazino, bo moj kotiček
popoln in upam, da ga bom kmalu lahko dobro izkoristila.
Trenutno
berem biografijo o Hieronimusu Bosch (avtor Walter Bosing, založba
Tachen) in upam, da iskanje naslednje knjige ne bo nova odisejada.
Imate morda
predlog, za katero dobro knjigo naj poprimem?
Pina
