Max Leonard: Rdeča laterna. Zadnji kolesar na Dirki po Franciji

Dirka po Franciji je najbolj znana kolesarska dirka na svetu. Vsem so znani kolesarji, ki so na koncu tritedenske kalvarije oblekli rumeno majico. Daleč za njem je zadnji kolesar v skupnem seštevku – rdeča laterna.

Rad bi jih vprašal: kaj te žene – kaj žene nas vse? Zakaj ne bi preprosto sestopili in namesto tega počeli kaj lažjega in manj bolečega?

Avtor: Max Leonard

Naslov: Lanterne rouge: The Last Man in the Tour De France

Prevajalec: Dejan Vrhovec

Leto izdaje: 2014, 2016

Založba: Aktivni mediji, d.o.o. (Yellow Jersey Press)

Št. strani: 271

ISBN:978-961-94017-0-5

Sedaj že skoraj 10 let zavzeto spremljam kolesarski cirkus. Ta hobi si delim z očetom, ki me je zanj tudi navdušil. Razliko med nama seveda predstavlja znanje pridobljeno z leti in izkušnjami ter uporaba kolesa. Sama nanj sedem le z namenom prevoza po mestu. 

(Rdeča laterna) predstavlja vse, kar predstavlja Tour, le z manj poudarka na prečkanju ciljne črte pred vsemi drugimi.

Z veseljem sem v roke vzela to zanimivo knjigo, ki se posveča rdeči laterni. Avtor se dotakne zgodovine in izvora izraza ter oriše rojstvo in pomen Dirke po Franciji. Po časopisih išče podatke o prvem zadnjem kolesarju iz leta 1903 Arsenu Millochau in se pogovori s trikratno rdečo laterno in superdomestiquom Belgijcem Wimom Vansevenantom (leta 2006, 2007, 2008).

Kajti Tour je več kot dirka: je branik Francije in francoske kulture, tritedenska lekcija iz zemljepisa in zgodovine dežele; drama etike in čustev; melodrama (lažnega) upanja in (na neuspeh obsojenega) prizadevanja, obupa, optimizma in razočaranja, človeški živalski vrt in življenje v mikrokozmosu. Da ne omenjam, da je to tritedenski preizkus sposobnosti komentatorjev, da zapolnijo mrtev čas s kramljanjem o gradovih in siru.

Za Maxa Leonarda ima rdeča laterna poseben oseben pomen, saj se kot amaterski kolesar sprašuje, kaj žene kolesarje, da trpijo, garajo, na spustih tvegajo svoje življenje, da bi po treh tednih vetra, vročine, ravnin, vrtoglavih spustov in vzponov prikolesarili na Elizejske poljane. Poglavja so razdeljena v anekdote o kolesarjih. Z nekaterimi še živečimi kolesarji se je osebno pogovoril. Ti deli so se mi zdeli najbolj zanimivi. O že preminulih kolesarjih je raziskoval ter poizkušal prikazati drugo plat legend o Alžircu, zabavljaču, prvem zadnjem kolesarju, prvi angleški rdeči laterni edinem kolesarju etapno zmago in nazivom rdeče laterne v istem letu (to je bil Nizozemec Mathieu Hermans leta 1989).

Idealna dirka po Franciji bi bila taka, ki bi jo končal en sam kolesar.

Knjiga je zabavna in poučna. Zaradi načina pisanja je lahko berljiva, bralec pa si tudi katero anekdoto zapomni. Ob branju sem imela občutek, da se vozim za vsemi velikimi in znanimi imeni dolgo po tem, ko so že peljali po cesti, a se prah za njimi še ni polegel. Žal je v prvi polovici slovenskega prevoda nekaj tipkarskih napak. Ko sem brala, sem si prepisala kar nekaj citatov (in bila tri tedne zelo razočarana, saj sem mislila, da sem ta dragoceni listek izgubila – a sedaj se je zopet pojavil in lahko napišem to objavo).

Vsak pogled v paleton in ozadje kolesarske dirke se mi zdi zelo zanimiv – od dopisniških afer, super pomočnikov, zgodb svetovnih prvakov do rdeče laterne.

Knjiga mi je bila zelo všeč. Priporočam jo vsakemu, ki ga malo zanimiva kolesarstvo, saj jo je veliko bolj zanimivo brati, če tu in tam prepoznaš kako ime.

Kajti, če sem se od rdeče laterne česa naučil, je bilo to, da moraš končati, kar si začel. 

O katerem športu najraje preberete kako stran ali dve?

Prijetno branje,

Pina