FILM: Petdeset odtenkov teme

Christian Grey in Anastasia Steele sta nazaj. Tokrat z okusom vanilje.

Naslov: Fifty Shades Darker

Leto: 2017

Žanr: romantična drama

Igralci: Dakota Johnson, Jamie Dornan, Eric Johnson, Rita Ora, Marcia Gay Harden, Kim Basinger

Režija: James Foley

Jezik: Angleščina

Dolžina: 1h 55min / 115min

Christian Grey se odloči, da bo ponovno osvojil Anastasio Steele. Pri tem se mora naučiti, kako biti v navadni zvezi, pri tem pa ga skrivnostna preteklost počasi dohiti.

V kino sem odšla s prijateljico in se pred tem temeljito pripravila. Prvič sem pogledala prvi film ter prebrala drugo knjigo Petdeset odtenkov sive, tretjo knjigo Petdeset odtenkov svobode ter Christianovo pripoved Grey. Tako sem bila po mojem mnenju dobro pripravljena na skoraj dve uri dolg film.

Nadaljevanje Petdesetih odtenkov sive je pri gledanju pusti enak občutek: linearna dominantnost scen in prostora, počasno dogajanje in govorjenje ter izrazita moderna glasbena podlaga.

Veliko pogledov ter malo govorjenja (razen pri karakterjih, za katere je značilna zgovornost) gledalca pusti ob dolgih prizorih, pri katerih si mora sam zapolniti tišino. Pri prvem filmu me je to zelo motilo, saj prej nisem prebrala knjige. Tokrat sem tišino in (zgovorne) poglede sama zapolnila z neizrečenimi besedami, ki so v knjigah bolje podane.

Dogajanje je seveda najbolj osredotočeno na glava protagonista Christiana in Ano. A v knjigah sem bolj spoznala tistih nekaj stranskih likov, ki so bili včasih malo bolj tihi opazovalci dogajanja in po mojem mnenju najbolje poznajo glavni osebi. Tako sem bila razočarana z upodobitvijo go. Jones in Taylorja, ki sta v filmu bolj scenografski dodatek kot osebi. Tudi njuna fizična podoba v moji domišljiji je bila drugačna.

Všeč mi je bil siv realističen začetek filma, ki prikazuje izsek iz Greyevega travmatičnega otroštva in je v nasprotju s splošnim občutjem filma. Ta otvoritveni prizor gledalca v kino dvorani preseneti, saj pričakuje marsikaj drugega.

Najbolj mi je bila pri filmu všeč glasba. Morda ker se mi je zdela znana. Še posebej mi je srce poskočilo pri priredbah sving skladbah. Tako je zame vrhunec predstavljala priredba Franka Sinatre They Can't Take That Away From Me, ki jo dobro poznam v priredbi Robbija Williamsa v duetu z RupertomEverettom. 

Da ne omenjam glamurozne kostumografije... 

Pri branju knjige me je najbolj pritegnila skrivnostna napetost na kateri gradi zgodba in vrh doseže najprej pri prizoru soočanja Ane, Christiana in Leile ter nato še pri strmoglavljenju helikopterja Charlie Tanga. Tu me je film zelo razočaral, saj se mi ta dva prizora nista zdela dosti dramatično moča in sta izginila v enakomernem ritmu filma.

Film je za pogledati, če ne drugega zaradi glavnega igralca, ki je za ta del prebil še nekaj dodatnih uric v telovadnici.

Kakšen vtis je pri vas pustil film?

Prijetno gledanje,

Pina