Nostalgija
in užitek v enem filmu.
Naslov:
Fantastic Beasts and Where to Find Them
Leto: 2016
Žanr:
domišljijska pustolovščina
Igralci:
Eddie Redmayer, Katherrine Waterston, Dan Fogler, Colin Farrell, Ezra
Miller
Režiser:
David Yates
Jezik:
angleščina
Dolžina: 2h
20min/140min
O čem
govori film ne bom napisala, saj sem v kinu zelo uživala, čeprav
prej nisem vedela skoraj nič. Če boste brali naprej, boste morda
zvedeli več, kot bi radi.
Zato le hitro v kino potem v komentarjih deli svoje vtise.
Mislim, da
bo to postal moj najljubši film leta 2016. Moja čustvena vpletenost
v ta film je zelo visoka, zato sem skoraj 100% pristranska, a se bom
vseeno potrudila in na film pogledala iz kritičnega stališča.
Zgodba se
odvija v New Yorku po prvi svetovni vojni. Prvič se srečamo s
čarovniško družbo izven Velike Britanije. A le ta je prikazana
skozi oči Newta Scamandra, angleškega čarovnika in nam tako pokaže
razlike med obema družbama.
V zgodbi se
prepletata dve pripovedi. Iskanje magičnih živali, ki so ušle iz
kovčka ter iskanje pošasti, ki stoji za razdejanjem in preplahu v
New Yorku in je vzrok za protimagično gibanje. Večino filma je
dominantna prva zgodba, ki nam prikaže vse čarobne prizore in skrbi
za izrazit zabavni učinek, ki gledalca dobro nasmeje. Druga
pripovedna nit je seveda predstavljena že na začetku filma ter
počasi napreduje in doživi hiter in buren vrhunec na koncu filma.
Med gledanjem filma sem na trenutke pozabila na bolj temačno plat
zgode in potrebovala sem zelo dolgo, da sem ugotovila, kam vodi, saj
so jo preglasili zabavni trenutki in fascinantni pogledi na magična
bitja. Poteka zgodbe v nadaljevanjih ne znam predvideti, zato me le
še bolj zanima.
Kot že
rečeno se zgodba odvija v New Yorku. Kot umetnostni zgodovinarki, mi
je bilo zelo všeč videti, kakšen je bil New York v 20. letih. V
nasprotju z resničnim svetom mesta je v filmu zelo očitno, da so
magične živali ustvarjene z računalnikom.
Film ima
izrazito temo preganjanja čarovnikov ter drugačnosti, ki je
povezana z nerazumevanjem in strahom. Skrivanje vsakršnega obstoja
magije iz strani magičnega ministrstva odpira vprašanje, koda
pravzaprav ščitijo, sebe ali druge prebivalce Amerike.
V filmu
naletimo tudi na opozorilo ali komentar, da Združene države Amerike
še vedno dopuščajo smrtno kazen. Prizor stola v popolnoma beli
sobi zelo spominja za električne stole ali stole, v katerega
priklenejo obsojenega na smrt za izvršitev smrtne kazni. Ta prizor
me je navdal z grozo in občutkom neizbežnosti. Ta odlomek filma
tudi odpira vprašanja, kdo, zakaj in kdaj ter s kakim načinom lahko
določi kazen.
Še nekaj
besed o igralski zasedbi in filmskih likih.
Eddie
Radmayer je svojo nalogo upodobitve Newta Scamandra po mojem mnenju
opravil odlično. V vsaki situaciji se mi je zdel prepričljiv. Newt
je fasciniran nad magičnimi živalmi in je z njimi popolnoma
sproščen. A v stiku z ljudmi je neroden, zadržan in že kar čuden.
To nasprotje je Eddie res dobro upodobil.
Dan Fogler
je bil zelo prepričljiv v ne-čarovnika. Všeč mi je bilo njegovo
prvotno začudenje in nato sprejemanje magičnega sveta in njegova
strast do peke. V mnogih pogledih je podoben Newtu, saj je v
vsakdanjem življenju neroden, a pri svoji pekovski strasti sposoben
in odločen.
Lik Tine
Goldstein me ni ravno pritegnil. A lik je pač tak. Tina je
ambiciozna in živi le za svojo službo.
Zato pa mi
je bila bolj všeč njena sestra Queenie, ki je veliko bolj pametna
in spretna, kot bi ji mnogi pripisali.
Skratka
zasedba je res odlična: fanatičen Ezra Miller kor Credence Barebone
in Samantha Morton kot Mary Lou Barebone.
Ob ogledu
prvega napovednika sem mislila, da ni Colin Farrell ne bo všeč. A
sem se zelo zmotila. Njegova upodobitev Percivala Gravesa je po mojem
mnenju zelo prepričljiva. To, da ga v nadaljevanjih ne bomo več
videli, me je res zelo razočaralo. Johnny Depp, ki bo v nadaljevanju
zapolnil to vlogo, mi ne ustreza. V tem filmu ga vidimo čisto na
koncu za nekaj sekund. In v teh nekaj sekundah vidimo lik, karikaturo
z pogledom, ki ga je Depp v preteklih nekaj letih prenesel že v
mnogo likov in je po mojem mnenju že močno iztrošen. Poizkušala
se bom prepustiti nadaljevanju in njegovi vlogi, a ne vem, če mi bo
to res uspelo. Pustimo se presenetiti?
Glasba iz
filmov o Harryu Potterju je že kar legendarna. Na glasbeno podlago
filma Magične živali med gledanjem nisem bila pozorna in se je ne
spomnim. Spomnim se le trenutkov, ko so uporabili temo iz Harrya
Potterja in me je preplavil topel občutek poznanega. Ob prihodnjem
ogledu nameravam več pozornosti posvetit glasbi. Glasbo za ta film
je napisal James Newton Howard. Njegovo glasbo smo slišalo že v
filmih serije Igre lakote, King Kong, Vitez teme in Čedno dekle.
Ob ogledu
filma v kinu sem zelo uživala, saj videti vse te magične živali.
Malo manj kot dve uri in pol sta minili kot bi treni. Zelo rada bi
film videla še enkrat, da bi odkrila nove detajle, ki so mi ob prvem
ogledu ušli. Nato pa bi ponovno prebrala knjigo, da bi si bolje
predstavljala nekatere magične živali.
Uf...sem se
kar dobro razpisala in še bi lahko nadaljevala. Za konec le še
informacija, da naj bi bilo v seriji 5 filmov. Po do sedaj
objavljenih informacijah naj bi nadaljevanje luč kinematografov
ugledalo šele novembra 2018. Čez dve celi leti! Po mojem mnenju je
časovni razmak zelo zelo dolg. Saj razumem, da taka produkcija vzame
veliko časa in denarja, a hkrati ne moram mimo pomisleka, da je to
le način pridobiti še večje občinstvo.
Res me
zanima, kakšno je veš mnenje o filmu. Prosim dajte si duška v
komentarjih, kot sem si ga jaz v tej objavi.
Pina
P.S.: Prevod
magične živali (angleško fantastic beasts) mi kar ne gre izpod
prstov in jezika. Veliko raje bi napisala magična bitja.
Pina,
OdgovoriIzbrišifantastic beasts res ne moreš prevesti kot magična BITJA - pod tem pojmom je še marsikaj drugega kot živali, npr. kakšen 'obscurial', pa seveda tudi čarovniki - o 'magičnih ljudeh' in drugih magičnih bitjih pa g. Scamander seveda ne govori, kajti osredotoča se na ožji pojem: živali (pri čemer uporablja nekoliko starinski pojem od 'animals', ki je tudi bolj negativno naravnan; očitno se tudi sam ni povsem uspel otresti sledi odnosa do teh živali, proti kateremu se bori ... kar je še kar tipično.)
Se strinja. Hotela sm le povedati, da sem vedno napak napisala.
Izbriši