Ljubljana
je bila leta 2010 svetovna prestolnica knjige. Ob tej priložnosti je
v Študentski založbi izšlo nekaj knjig. Ta je ena izmed njih.
Avtor:
Michal Viewegh
Naslov: Učna
ura ustvarjalnega pisanja
Prevajalec:
Anjuša Belehar, Jernej Juren
Leto izdaje:
2010 (2005)
Založba:
Študentska založba
Št. strani:
83
ISBN:
978-961-242-280-6
Žant:
Novela
Pisatelj
Oskar v okviru seminarja ustvarjalnega pisanja sledi zgodbam petih
učencev. Med tem osvetli svoje nazore o pisateljih, pisanju, odnosu
do bralca in kritikih.
V kratkih
osemintridesetih straneh se nam odpira marsikaj. Predzgodba, ki
tvori okvir pripovedi,govori o tem, kako avtor izbere svoj navdih za zgodbo, ki jo imamo
pred seboj in predstavi like avtorja, kritika in njegovo ljubico ter
publicista. Ta del zgodbe, ki je napisan v drugem fondu, se prepleta
preko celotne zgodbe. Potem je tu zgodba seminarja ustvarjalnega
pisanja, ki zajema obdobje enega semestra, v katerem spoznamo osebne
zgodbe nekaterih tečajnikov. Vse zgodbe se prepletajo med seboj na
tak način, da včasih nisem vedela, koliko časa je že minilo.
Pripovedovalec ni le avtor. Slišimo tudi glasove udeležencev
seminarja in tako dobimo vpogled v njihovo čustvovanje in preteklost.
Že v
epilogu avtor pove, da bo njegovo naslednje delo natančen popis
dogajanja na seminarju. Tako svojo umetnost označi kot popis
resnične stvarnosti. Kasneje doda, da mora biti literatura resnica
iz tvojega življenja, ki pa jo napišeš na zanimiv način in se
osredotočiš na podrobnosti, jih pretirano opišeš in malo
prilagodiš. Pisanje je dobro, ko v bralcu vzbuja emocije. Avtor še
doda, da tudi novinarji popisujejo resnično življenje, a so pri tem
nepopolni in neverodostojni, saj ne povedo vsega. Nekateri imajo
pisateljsko žilico, spet drugi ne. V tem vidim že stoletja dolgo
prisotno mišljenje, da je ustvarjalnost dana od Boga ter da je
umetnost le popis realnosti.
Celotna
zgodba pa je okvir v katerem avtor razkriva svoje nazore o kreativnem
pisanju, odnosu avtorja in bralca, poklicu literarnega kritika, itd.
Pri tem se mnogokrat poslužuje citatov drugih znanih avtorjev, kot
so S. King in C. Dickens. Zanimiva mi je zdela oznaka učiteljskega
poklica kot „možnosti samovoljne manipulacije z ljudmi“.
Tu je nekaj
citatov, ki sem si jih med branjem označila:
- Pisanje je borba za bralčevo pozornost. Prve strani predstavljajo ključni dvoboj, ki ga moramo dobiti.
- Branje je trenutek oddiha od človeškega boja. (Daniel Pennac)
- Beremo, ker hočemo vedeti, kako se z življenjem bojujejo drugi.
- Literatura je intimnost, ki nam manjka v življenju.
- Zaključki knjig so umetni. Vsaka človeška zgodba se konča šele s smrtjo.
Med branjem
me je vleklo na dva konce. Včasih sem se počutila, kot da berem
čtivo za šolo in med branjem ne smem spregledati nobene nianse,
simbola ali manifestne izjave. Spet drugič me je zanimala le osebna
zgodba junakov. Ne vem, kaj naj si mislim. Od kar sem prebrala to
delo se v mislih po malem vračam k njem, a se pri tem počutim kot
šolarka, ki ni brala dovolj pozorno in se spregledala sporočilo, ki
bi ga mogla dojeti. Zdi se mi, da sem se med branjem preveč
osredotočala na manifestarni del zgodbe in premalo na medosebne
odnose in zgodbe posameznikov. Morda se je to zgodilo zato, ker je
delo tako kratko in imam občutek, da za sočustvovanje z junaki in
vpogled v njihovo življenje potrebujem malo več napisanega.
Delo je po
mojem mnenju lahko zanimivo za tiste, ki radi kaj preberete o samem
procesu pisanja in vlogi avtorja. Ter tudi za tiste, ki vsa zanimajo
medčloveški odnosi. 83 strani pa tudi ni preveč, da se bi predolgo
zadržali pri nečem, kar vas ne zanima.
Če se
odločite knjigo prijeti v roke, bi me zelo zanimalo, kaj ste odnesli
od nje. Morda sem pa res nekaj pomembnega spregledala.
Prijetno
branje,
Pina
Ni komentarjev:
Objavite komentar