Poišči buklo

petek, 26. avgust 2016

Izlet na Belo jezero // Weissensee

Malo več kot 2 uri vožnje z avtomobilom od Ljubljane se v Ziljskih Alpah nahaja Weissensee ali Belo jezero po slovensko. Pretekli vikend se je ponudila priložnost in s sestro sva se podali na enodnevno pohajkovanje.


Iz Ljubljane se najhitreje pride do vzhodne strani jezera. Avto sva tako pustili na parkirišču Mösel. Območje jezera je razdeljeno na dva naravna rezervata. Zahodna, bolj poseljena stran in vzhodna nista povezani z cesto. Iz ene strani na drugo lahko prideš le s kolesom, peš ali električnim plovilom. 


V 30 minutni vožnji z ladjico od postaje Ortsee do Paterzipf sem nadvse uživala. Rada sem na premcu ladje in čutim veter na obrazu ter opazujem pogled, ki se odpira pred menoj. 


Belo jezero je najvišje ležeče kopalno jezero na Koroškem. V dolžimo meri 11,6 km. Na najbolj široki točki bi morali plavati 900m, da bi dosegli drugo stran obale. Povprečna globina je 35m, največja pa 99m.


Jezero je zaradi apna prečudovite turkizne barve. Ob obali, kjer je voda bolj plitka, je voda polj žive barve. Takšne barve vode še nikoli nisem videla. V gladino bi lahko strmela celi dan. 



Paterzipf leži na 932 m nadmorske višine. Po pohodni poti, označeni z številko 29, sva se s sestro podali proti Naggler Alm na 1324 m nadmorske višine. Gozdna pot se vije v serpentinah med drevesi. Hodili malo več kot uro in pol. Pot je sicer dolga, a naklon ni pretežak, gozdna pot pa ponuja podlago za zanesljiv korak. 







Alm po nemško pomeni planina. Naggler Alm je bil ob najinem prihodu poln. Našli sva mesto v senci ter si razdelili krompirjevo juho z lisičkami in žlikrofe polnjene z domačo skuto.


Nazaj sva se vrnili po poti št. 28 in nato 26. Pohodniške in kolesarske poti so zelo dobro označen. Pot navzdol je bila krajša, a prav tako prijetna. Povsod, kjer se pogled odpre na jezero, najdeš leseno klopco. Z veseljem bi na kateri posedela dalj časa in le opazovala razgled. 



Nazaj na ladjo sva se vkrcali na postajališču Naggl. Ker sva ravno zamudili prejšnjo, sva imeli čas, da sva iz pomola namakali noge v prijetno topli vodi. Žal mi je, da ni bilo dovolj časa, da bi se lahko popolnoma potopila vanjo. 


Vožnja nazaj je bila na moje veselje malo daljša. Na vodi so plavali majhni leseni čolnički in na nabrežju so družine imele razgrnjene odeje za piknik. Od vodi lahko tu in tam opaziš lesene hiške, ki služijo za kopanje. Iz ene so skakali v vodo iz prvega nadstropja. Bilo je vidno, da so se otroci zelo zabavali. 


Izlet je bil res lep in še dolgo ga bom ohranila v spominu. Najljubši del dela je bila vožnja po jezeru. A to za tiste, ki me poznajo ni nič nenavadnega. Hvala draga sestra, da si mi dovolila, da sem izbrala cilj najinega izleta.


Weissensee je blizu slovenske meje. Upam, da ga kdaj obiščete in uživate v prečudoviti barvi jezera, zeleni pokrajini in dobri hrani. Nekaj informacij za načrtovanje izleta lahko najdete tu.

Uživajte v soncu,
Pina

petek, 19. avgust 2016

T. Ohba, T. Obata: Death Note vol. 1

Death note je napeta zgodba o boju za boljši svet.

 
Avtor: Tsugumi Ohba
Ilustracije: Takeshi Obata
Naslov: Death note vol. 1
Leto izdaje: 2003 (nem. 2006)
Založba: Tokoyopop
Št. strani:195
Žant: manga, kriminalka

Ryjuk, bog smrti, svoj Death note (zvezek smrti) pusti pasti na Zemljo, kjer ga najde najboljši dijak Japonske, Light. Človek katerega ime je zapisano v Death note bo umrl. Light se odloči, da bo s pomočjo zvezka ustvaril boljši svet. Tako se med njem in detektivom L. razplamti boj. Kdor bo prvi razkril svoje pravo ime, bo umrl.









To je moja prva prava japonska manga, ki sem jo prebrala. Način branja sem hitro in z lahkoto osvojila. Zelo so mi bile všeč črno-bele ilustracije, ki so polne dinamike in izraznosti.

Pravila uporabe zvezka bog smrti Ryuki razkrije sproti. Tako se njegove omejitve vedno pomemben faktor, ki narekuje dogajanje in poskrbijo za napeto dogajanje. Prepričana sem, da ima Death note še več pravil uporabe, ki se bodo razkrila v nadaljevanju. Všeč so mi bili tudi trenutki humorja med Lightom in Ryuko.

Zgodba odpira nekaj zanimivih vprašanj. Kdo lahko odloča o življenju in smrti? Ali je tisti ki nekoga pošlje v smrt, da ni naredil svet boljši, res morilec? Kje je se nahaja meja med črnim in belim? Kdaj in zakaj lahko posameznik odloča o smrti sočloveka? Seveda na nobeno od teh vprašanj ne prejmemo odgovora.

Da so mi tovrstne zgodbe zelo všeč ni presenečenje. Več let sem namreč gledala animejein se tako tudi naučila nemško. Zgodba teče hitro in je polna preobratov ter novih zapletov. Komaj čakam, da prejmem naslednji zvezek. Zagotovo ga bom zelo hitro prebrala. Medtem pa morda pogledam istoimenski anime. A seveda le do tja, do koder seže zgodba v prvem zvezku.

Ali mi lahko priporočite še kako zanimivo in napeto mango?

Pina

Mango sem prebrala v nemškem prevodu.

torek, 16. avgust 2016

Kitajska juha s piščancem in rezanci

Tudi poleti se najde kak deževen dan, ko nas juha prijetno pogreje. Čeprav ta juhica ni tradicionalna kitajska juha, je nadvse okusna.

Ponavadi uporabim jajčje rezance, a jih tokrat nisem imela pri roki. Zato sem posegla po soba rezancih, ki jih drugače rada uporabim pri hitrih jedeh. Če boste soba rezance pustili stati v juhi , bodo popili vso tekočino in ostali boste z slastnimi rezanci po kitajsko. 


Za 6 porcij potrebujemo:
360g čebule
pol glave česna
250g korenja
ca. 20g oz. za palec ingverja
200g pora
270g gob
200g piščančjega mesa
230g rezancev (tokrat sem uporabila soba rezance)
1 jedilno žlico olivno olje
1 jedilno žlico arašidovo olje
čili kosmiče ali svež čili
sojino omako
sol, poper
sladko papriko v prahu
mešanica petih kitajskih začimb
sezam za dekoracijo


V velikem loncu segrejemo kokosovo in arašidovo olje. V olju popražimo čebulo, ki smo jo prej narezali na pol kolobarje. Med praženjem dodamo eno jedilno žlico sojine omake.

Medtem ko se čebula praži na paličice narežemo korenje, na drobno sesekljamo česen, nastrgamo ingver ter na kolobarje narežemo por.

V ponev dodamo česen in ingver. Začinimo z eno čajno žlico paprike, eno čajno žlico petih kitajskih začimb, čilijem po okusu, solimo ter popramo.

Čebulo potisnemo ob rob ponve ter soljeno in poprano meso na hitro zapečemo na obeh straneh. Zalijemo z 1,2 l vode.

Juha na zmernem ognju kuhamo 10 min. Nato dodamo por, na rezine narezane gobe in korenje ter eno jedilno žlico sojine omake. Kuhano še 7 min. Nato dodamo rezance in kuhamo 3 min (oz. po navodilih na embalaži). Piščančje meso vzamemo iz juhe in ga natrgamo na koščke ter vrnemo v juho.

Juho postrežemo z malo sezama na vrhu.

Dober tek!

Pina

petek, 12. avgust 2016

Jojo Moyes: Brez tebe

Po fenomenu knjige in filma (ki ga nisem videla) Ob tebi je tu nadaljevanje zgodbe z naslovom Brez tebe.

Avtor: Jojo Moyes
Naslov: After you
Leto izdaje: 2015
Založba: Penguin Random House
Št. strani: 407
ISBN: 9780718179618
Žanr: roman

Po Willovi smrti Louisa živi v Londonu. Prepotovala je svet, a ji to ni prineslo zadovoljstva. Po nesrečnem padci s strehe svoje stolpnice, za katerega vsi mislijo, da je bil poizkus samomora, se znajde v skupini za žalovanje, kjer se bo končno morala spoprijeti z izgubo ljubljene osebe. Kakšno vlogo pri tem igrata Lily in “ambulance Sam” boste morali ugotoviti sami.

Knjig sem prebrala že pred mesecem dni, saj me je zanimalo, kaj se zgodba nadaljuje. Prvi del Ob tebi mi je ostal v dobrem spominu. Če ga ne bi brala kar celi dve leti po letališčih in avionih na svoji tablici, bi se morda celo uvrstil med meni ljube knjige.

Kot rečeno me je gnala radovednost. A knjiga Brez tebe je že po enem mesecu utonila v pozabo. Če je ponovno ne bi zagledala na Goodreadsu, se ne bi spomnila nanjo in napisala tega prispevka.

Zgodba me je pustila skoraj popolnoma hladno. Edina svetla točka je bol “ambulance Sam” (to sem pustila v angleščini, saj mi je res všeč kako zveni). V primerjavi prvo knjigo se mi je bolj prikupila Willova mati, saj jo je žalovanje naredilo bolj dostopno.

Po mojem mnenju je zgodba razpadla na več delov, kar mi ni bilo preveč všeč. Koščke zgodbe vidim tako:
  • Louisa in žalovanje za Willom,
  • Louisa in Sam,
  • Louisa in Lily,
  • Lili in njeni problemi,
  • Willovi starši,
  • Louisini starši.
Zdi se mi, da je manjkalo lepilo, ki bi vse te koščke držalo skupaj. Predvsem zgodba Louisinih staršev se mi je zdela ne vmesna. V prvi knjigi mi je bila všeč povezava med Louiso in njeno sestro. V tej knjigi se mi zdi, da je ta povezava zdrsnila po lestvici pomembnosti nizko navzdol in tudi, ko se je pojavila, je bila obravnavana površno in hitro. Liki so se mi predvsem zdeli enoplastni in le še karikature samih sebe.

Predvsem proti koncu knjige je Louisa večkrat izpostavila, da se v svojih mislih še vedno pogovarja z Willom. A teh dialogov je v zgodbi komaj kaj. Tako se izgubi humor, ki je bil značilen za Willa v prvi knjigi, njegova osebnost in s tem bralec, ki je prvo knjigo prebral že kar nekaj časa nazaj, pozabi glavno gonilo prve knjige ter osnovo za dogajanje v tem nadaljevanju. Po mojem je to eden poglavitnih problemov, ki jih ima ta zgodba.

Ko sem obrnila zadnji list v knjigi, sem bila razočarana nad razpletom oz. koncem, ki je v meni pustil enak občutek, kot konec prve knjige: ali ji bo uspelo? Predvsem pa je knjiga pri meni povzročila zastoj v branju. Nisem imela volje in želje v roke vzeti naslednjega bralnega gradiva, kar me po prebrani slabi zgodbi vedno napolni z občutkom frustracije in nemira.

Če ste prebrali do tu, ste verjetno ugotovili, da mi knjiga ni bila pretirano všeč. Vsekakor me zanima, kaj ste si o njej mislili. Mene je pustila z občutkom razočaranja in nedokončanosti. Pa vas?

Pina

Knjigo sem prebrala v angleškem jeziku.

torek, 9. avgust 2016

Pozvonil je poštar in prinesel Harryja

Že nekaj dni sem čakala na ta trenutek. Včeraj je le napočil. Domofon je zazvonil, na ekranu se je prikazala slika poštarja, pes je izbruhnil v neprekinjen in glasen lajež ter se vrtel v krogu pred vhodnimi vrati, jaz pa sem z ključi v rokah letela po stopnicah navzdol. „Hvala in lep dan“ in že sem bila na poti nazaj v drugo nadstropje, preskakujoč po dve stopnici hkrati, hitela odpirati kartonasto škatlo, v kateri se je skrival izvod osme knjige Harryja Potterja.

Občutki, ki jih je odpiranje paketa prinesla, se lahko primerjajo le z odpiranjem božičnega darila, ki te res osreči, le da sem tokrat vedela, kaj me čaka z kartonom. Vsakemu veselemu, razburljivemu dogodku pri meni sledi veseli ples, ki je doma deležen le čudnih pogledov, tokrat iz mamine strani.

En dan kasneje je knjiga na moji mizi skoraj nedotaknjena. Pobožala sem gumast finiš na naslovnici, slekla zaščitni ovitek in prebrala posvetila. Nato sem knjigo odložila.

Sedaj je moj cilj predvsem, izogibati se vsem podatkom o knjigi na medmrežjih (dvomom namreč, da bom v živo srečala koga, ki se bo o njej želel pogovarjati). Ne vem niti, o čem igra govori in tudi nočem vedeti. Bom že ugotovila v pravem trenutku.

Stvar je namreč taka: ne vem, kdaj bom knjigo prebrala. Vedno, ko vem, da bo zgodbe konec, knjiga zelo dolgo ostane zaprta na knjižni polici. Nekako sem v precepu med želo, da bi izvedela, kako se zgodba nadaljuje ter žalostjo, da je to konec. Tega občutka ne znam dobro opisati. Včasih se zgodi. da preberem prvih nekaj strani in nato knjigo zopet zaprla.

Sem edina, ki se ji to dogaja? Ali preprosto vzamete knjigo v roko in šele na koncu žalujete, da je zgodbe konec?

Pina